Polaganje venca in lep popoldan v prijetni družbi na Počivenci

Datum publikacije 07/11/2011

Sobota 29.oktobra 2011 - Dolina Glinščice - Jugove stene 

           Kot skoraj vsako leto sem tudi letos sodeloval pri polaganju venca na obeležju, ki so ga člani društva postavili trem padlim alpinistom v NOB. Ti so bili brata Just in Dolfo Blažina ter Tezej Šavron. Že dobrih deset let je minilo odkar sem s prijatelji alpinisti navrtal svedrovce ob spomeniku. Vsako leto člani alpinističnega odseka postavimo venec, ga dobesedno vpnemo v vponko pritrjeno na krasnem skalnem mostičku nad spomenikov, dovolj varno daleč od še slovenskemu človeku sovražni roki. Vsako leto venec spet dobimo na mestu. Letos je zbrano skupino članov SPDT ob praporu nagovoril doktor, profesor in podpredsednik društva Peter Suhadolc. Govor je bil kratek in poln globokih misli. "Slava jim!".

            Po slovesnosti, ko je skupina pohodnikov in odbornikov odšla proti Boljuncu, sem se odločil da ostanem z Robertom (Roby Ciacchi) in Pavlom (Paolo Barazutti) plezat. Oba sta začela plezat pred dobrimi petnajstimi leti, potem ko sta obiskala društveni tečaj plezanja. Vneto plezata skoraj vsak konec tedna, večkat obiščeta tudi daljše smeri v hribih, previdna sta in navdušena plezalca. Rada zahajata v manj znane stene, kot bi se v modernem jeziku reklo, ne rada obiskujeta "trendy" plezališča. Všeč jima je mir in še neokrnjena narava. Z njimi sem tako splezal smeri, ki so speljane na krasni terasi nad Jugovimi stenami točno nad spomenikom našim padlim. Ko si v treh se lahko malo odpočiješ. Eden pleza, drugi varuje in tako  med eno smer in drugo lahko opazuješ okolje, umiriš se. Misliš, oz. premišljeval sem. Premišljeval sem na to kar počenjam, na plezanje, na naravo, na krasen razgled proti dolini, proti morju. Gledal sem Robita kako pleza, vrv ki se pomika po steni. Premišljeval sem na to kar sem v vseh teh letih počel, koliko tečajnikov (kot Roby in Pavel) sem privabil k društvu in navdušil za plezanje, vodil na izlete, jih spodbujal in inštrujiral. Nekatere tudi žal ni več med nami. Koliko ur sem preživel v družbi teh navdušenih alpinistov, plezalcev. In kakšna je kvaliteta teh preživetih ur. Nato sem se spet spomnil na Petrov govor, na besede, na besedo : tovariš. Just, Dolfo in Tezej so bili tovariši, imeli so radi to kar so počenjali, med njimi so se počutili krasno, drugemu so zaupali življenje, tisto isto življenje, ki so darovali, ki so žrtvovali, za nas, za boljši svet. Poleg njih koliko jih je še bilo, jih je in koliko jih bo.

            Smeri so si sledile, vse zelo lepe, težje v odlični skali, lažje v malce krušljivi skali. Pogovori med nami so bili vsi pravi, iskreni, lahki in globoki. Govora je bilo o družini, o delu in o naši skupni ljubezni do tega kar počenjamo, premikamo se v naravi, premagujemo skalo, sebe, naše negotovosti in se veselimo našega uspeha in to veselje nam daje novih moči. Nazadnje pa smo splezali še Comicijevo mojstrovino in to je bila prava pika na i. Krasen popoldan v krasni družbi.

David Štrajn

Načelnik alpinističnega odseka SPDT