Davor Zupančič o odpravi Alpe Adria Sagarmatha Expedition 1990

Datum publikacije 19/09/2020

S težavo se vzpenjam v vedno strmejši Lhotsejevi steni. Lorenzo je daleč pred mano, danes je on bistveno hitrejši. Neprespana noč in bolečine v trebuhu mi ne dovoljujejo, da bi držal njegov ritem napredovanja. Popolnoma izmučen dosežem končno tabor 3 kjer me čaka Lorenzo. Snamem dereze in se sesujem v šotor. V tistem trenutku zaškripa radio in vzhičen Johanov glas se javi z vrha Everesta. Vrh! Marija, Andrej in Janez so dosegli vrh. Kronano je vse garanje na gori, kronano večmesečno tekanje za sponzorji, pripravljanje dokumentov, zoprstavljanje družine in ogromno delo, ki sva ga z Gigijem Abramom opravila v zadnjem letu. Lorenzo skoči iz šotora in mi zakriči: “Zgani se, jutri bova na vrhu tudi midva”. Odgovorim mu naj kar gre naprej, takoj bom za njim. Tisti takoj je trajal pol ure, da si spet nataknem dereze in se počasi spet zaženem v strmino. Napredovanje je vedno bolj naporno, ne zmorem več kot deset dvanajst korakov. Zavedam se, da bom s takim ritmom s težavo dosegel tabor 4 in vendar me nekaj sili naprej. Močno si želim vrha. Spodbujam samega sebe in si pravim, da me samo še tisoč višinskih metrov loči od najvišje gore sveta. V skalahpredprečenjemprotijužnemusedlu me je konec. Počutim se vedno slabše in bolečine v trebuhu so vedno močnejše. Zavedam se, da mi noč na višini 8000 metrov gotovo ne bo pomagala in se zato žalostno odločim za sestop do trojke. Jutri bo tja prispel tudi Silvo in bova lahko skupaj poskusila na vrh. Žal mi je za Lorenza, saj sva ves čas plezala skupaj in se med sabo dobro razumela. Upam, da bo jutri tudi sam dosegel vrh.
V taboru 3 pripravljam čaj in čakam na vršno navezo. Veselje, objemi in čestitke ko se končno Andrej pojavi pred šotorom. Vesel sem uspeha odprave, vesel nove variante ameriške smeri kar pomeni tudi alpinistici dosežek, vesel tudi za Marijo, saj vem koliko je žrtvovala za to odpravo.
Naslednje jutro sem prava cunja. Bolečine niso prenehale in utrujenost je vedno večja. Odločim se za sestop z Marijo, Andrejem in Janezem. Slednji me spremlja in pazi name kot na otroka, ko se spuščamo skozi ledeni slap. Popoldne smo spet v bazi in jaz v rokah zdravnika Žareta. Močan veter je preprečil tudi Lorenzu vzpon na vrh in skupaj s Silvom sestopata proti dvojki. Odprave je konec, razmere so take, da preprečijo katerokoli poskus novega vzpona. Samo pogled iz baze na vršno piramido mi ostane. Pogled, ki ne izpopolnjuje mojih sanj in želja.

powered by