Tatjana Grgič o odpravi Alpe Adria Sagarmatha Expedition 1990

Datum publikacije 19/09/2020

Jeseni leta 1990 pa me je ljubezen do hribov popeljala v najvišje gorovje – Himalajo, in to kar na Everest. Ko so me povabili, da postanem tudi jaz članica te edinstvene odprave, je bil moj odgovor zelo enostaven »da«. Odprava Alpe Adrija je bila mednarodno obarvana. Alpinisti smo bili iz Trsta, Slovenije, Karnije in Lecca. Pogovarjali smo se v slovenščini, italijanščini in angleščini. Verjeli smo v osvojitev najvišje gore sveta in z največjim navdušenjem naskakovali strma pobočja.
Nisem bila edina ženska v odpravi. Izkušena alpinistka iz Kranja Marija Štremfelj je bila tudi del naše odprave. Ona je skupaj z možem Andrejem stala na vrhu sveta, jaz pa sem kot prva ženska Dežele FJK osvojila višino 7500 metrov.
Moj vzpon se je začel 4. oktobra iz drugega višinskega tabora proti tretjemu, ki je bil postavljen na višini 7300 metrov. Tu smo prespali Lenard, Sergio in jaz, ki smo kot prva naveza naskakovali vrh. Noč je bila zame naporna, saj je na teh višinah tudi spanje naporno. Sergio je bil neverjeten, kljub zahtevnemu vzponu, višini in nizki temperaturi si je na višini 7300 metrov privoščil požirek ruma, ki mu ni še zmrznil, in z največjim veseljem pokadil priljubljeni sigaro.
Zlati sončni žarki so me prebudili naslednjega jutra in napovedovali lep jesenski dan. Iz rdečega šotora se je proti Južnemu sedlu najprej odpravil Sergio, za njim pa še midva z Lenardom. Počasi sva se premikala po strmini.Napor je na teh višinah izredno velik, stopala sem v počasnem ritmu. Obdajala me je tišina, neizmerna belina in modro nebo, tako da sem se počutila dobro in polno energije za dolgi vzpon, ki je bil še pred menoj. Želja, da bi dosegla Južno sedlo, magično mejo 8000 metrov, je bila zelo velika. Vendar je vzpon prekinil Lenard, ki se je počutil slabo in nemočnega za nadaljevanje. Skupaj s Sergiom sva ga spodbujala, naj se malo odpočije in nadaljuje, saj tako dober alpinist ne more tu in v takem vremenu prav sedaj odpovedati. Vendar se stanje ni izboljšalo, in tako da sva se odločila za spust v dolino. Med počasnim sestopom sem se še enkrat obrnila proti poti vzpona, kjer je Sergio postal samo še črna pikica, ki se je počasi pomikala proti Južnemu sedlu. Tiho v sebi sem pomislila, kako lepo bi bilo doseči tistih 8000 metrov. Škoda, sem pomislila, po drugi strani pa sem bila srečna, da sem lahko dosegla 7500 metrov. Tudi to je uspeh!

powered by