Turnosmučarski izlet na Jalovec

Datum publikacije 14/05/2008

Skozi Jalovčev ozebnik na Jalovec

piše Borut Bogatec

Sem zadihan. Postajam utrujen. Danes ne gre. Nimam motivacije. Pogledam v dolino. Tamar je še vedno zelo blizu. Pogledam navzgor. Ozebnik je še neizmerno daleč. Pogledam na višinomer. Prehodil sem šele 300 m višinske razlike, do cilja jih je še 1300. Sonce se dviga, postaja topleje, sneg se mehča in meni se iz koraka v korak bolj udira. Včeraj je snežilo in tako pokrilo prejšnje stopinje. Pred mano so danes šli že trije, vendar vsi tri s smučkami za turno smuko, zato je naloga da naredim novo gaz, moja. En korak je dober, drugi tudi, tretji se udre do kolena, naslednji do pasu. Zberem nekaj energije in se povlečem iz luknje. Nato spet dva koraka po skorji, z naslednjim grem spet v sneg do pasu. Delanje gazi mi jemlje ogromno energije, napredovanje je počasno, Tamar vedno enako blizu, Ozebnik vedno enako daleč in jaz vedno bolj utrujen. Pomislim da danes ne bom prišel na vrh Jalovca. Nato pomislim da ne bom prišel niti do vrha Jalovčevega ozebnika, ampak da se bom kmalu naveličal, odsmučal v Tamar in počakal prijatelja v koči.

Turo sva začela že ob 4.30, zato da bi bila čimprej na vrhu in imela pri smučanju v dolino čimboljše pogoje. Prvo uro sva hodila v gozdu, temi in mrazu, nato se je prikazalo sonce in svet se je odprl (1). Tibor je s smučmi napredoval veliko hitreje od mene in se mi začel hitro oddaljevati (2, 3).

''Altroche ufficio, ah?'' pravi Tibor ki si je danes vzel dan dopusta. ''Če pomislim da moji kolegi so sedaj...ne ne, moji kolegi se niso še niti zbudili.''

Nato me je na poti proti Ozebniku (4) dohitel možakar iz Škofje loke, ki je do sedaj hodil po mojih stopinjah, in sva se pri delanju gazi začela izmenjevati. ''Korak za korakom in bo naš'' pravi. Sneg se je manj udiral, na napor in višinomer sem počasi pozabil in kar naenkrat sem bil v Ozebniku. To je temačno, ozko in strmo grlo med Jalovcem in Goličico, kjer nikoli ne posije sonce in sneg se ohranja pozno v poletje (5, 6). Stene so prekrite z ledom, z njihovega vrha pada sneg in občasno se v ozebnik spusti kakšen manjši plaz.

Na izhodu iz Ozebnika postane teren položnejši, pogreje te toplo sonce, pred tabo je mehka oblika zasneženega sedla (7) in odpre se razgled proti najvišjim vrhovom vzhodnih Julijskih alp (8). Na sedelcu nad Ozebnikom me je na soncu čakal Tibor (9). Vreme je krasno, temperatura perfektna, razgled imeniten in zadoščenje dovolj veliko, da motivacija in veselje postaneta večja od utrujenosti. Tedaj nisem niti pomislil da bi mojo turo končal tukaj in nebi prišel do vrha.

Vzpon do grebena Jalovca je strm in izpostavljen (10), a sneg dovolj dober da pri hoji z derezami in cepinom ni večjih problemov. Sam greben je izredno razgleden in izpostavljen ter navdušenje tako veliko da napora ne čutim več (11, 12, 13, 14, 15). Zadnji metri so en sam užitek.

Mangrt zgleda z vrha Jalovca tako blizu, da stegnem roko in mislim da se ga lahko dotaknem. Na drugi strani se kaže kralj Triglav s soprogo Škrlatico in martuljškimi vrhovi v vsej zimski lepoti.

Z vrha se spustimo do sedla (jaz in Škofjeločan z derezami in cepinom, Tibor s smučmi) (17), kjer vemo, da je fizičnih in tehničnih težav konec in da nas čaka sedaj le še uživaški spust s smučmi skozi Ozebnik.

Prvi zavoji so dobri (18). Sneg je zaradi močnega sonca že malo težak, a vseeno dober. V Ozebniku pa so snežne razmere nad vsakim pričakovanjem. Snežna podlaga je še vedno trda kot zjutraj in nad njo je mestoma plast suhega in lahkega novozapadlega snega. Smučanje je kljub veliki strmini lahko in prijetno (19, 20). Idealno.

V izteku Ozebnika postaja sneg vedno težji, še vedno pa prijeten za smuko (21). S smučmi pridemo lahko prav do Doma v Tamarju, kar je za pozno pomlad skoraj neverjetno. V zgodnjem popoldnevu smo že sedeli pred Domom v Tamarju v pravem spomladanskem okolju in si ogledovali elegantno obliko severne stene Jalovca s strmim Ozebnikom na njegovi levi (22).