Planinski svet, 19. oktobra 2018

Datum publikacije 24/10/2018

Krnčica
V soboto, 13. oktobra, je 8 članov SPDT uresničilo turo v krnsko pogorje, ki je bila zamaknjena za en teden zaradi neugodnih vremenskih razmer. Doživeli so čudovit zgodnjejesenski dan in razkošje barv: modrino neba, rumenino trave in pisanost bukovih krošenj.
Po ozki makadamski gozdni cesti so se iz Drežniških Raven dvignili na 1200 m nadmorske višine planine Zapleč. Tam se je na travnatih pobočjih še pasla radovedna čreda govedi, planinci pa so se začeli vzpenjati po zložni mulatjeri do sedla Vrata. Spremljali so jih številni ostanki italijanskih utrdb iz 1. svetovne vojne, celo večji predor. Kot vsakič se je vsakemu utrnila misel na trpljenje vojakov na soški fronti in na nesmiselnost prestanega trpljenja.
Vrh obilno poplača planinca za prehojeno pot: z njega se širi razgled od Krna do Matajurja, Kobariškega Stola in na vse sosednje dvotisočake. Tudi očak Triglav je kot na dlani. Ker je Krnčica malo obiskan vrh, so si spdtejevci privoščili celourno uživanje in so po obvezni gasilski sliki kar neradi začeli sestopati.
Pred odhodom so obiskali še planino Zaprikraj in si uspeli nabaviti zalogo odličnega kobariškega sira. V dolini pa so prijetni dan zaključili v znani posoški gostilni. Lepo planinsko doživetje!

Krožna pot vojaške zgodovine
Čudovita oktobrska nedelja, izredna športno-kulturna ponudba tako, da izbira ni bila lahka. Skupina tržaških planincev pa se je odločila za pohod po Krožni poti vojaške zgodovine, na katero sta vabila SPDT in ZSŠDI. Pot poteka po območju, ki je nam sicer blizu, vendar je manj poznano, saj so ga že v davnih časih imeli za strateško območje, za branitelja Postojnskih vrat. Od muzejskega turističnega središča v Parku vojaške zgodovine so se pohodniki povzpeli do kaverne, ki so jo izkopali med I. svetovno vojno ter ob njej zgradili sistem strelskih jarkov, za usposabljanje enot, ki so se pripravljale za boj na soškem bojišču. Pred kaverno so jih pozdravili vojaki, ki so ravnokar v starem bakrenem istrskem kotlu kuhali žganje, ter jih povabili na pokušnjo. Po vojaški cesti so se nato vzpeli na vrh Primoža (718 m), od koder je lepo vidna vsa Pivška kotlina. Po krajšem oddihu ob čaju in pečenem kostanju so se v spremstvu vodnika spustili v neverjeten, približno 500 m dolg sistem podzemnih rovov mogočne topniške utrdbe Alpskega zidu. Ko so prišli spet na svetlo so se po gozdni poti spustili v dolino Dule in preko senožeti na pot, ki se vzpne na Šilentabor.
Z vrha, kjer je nekoč stal največji utrjen kompleks na Slovenskem, so se naužili razgleda, se okrepčali ob tamkajšnji postojanki in se obvezno slikali z Martinom Krpanom. Povratek po razgibani, gričevnati pokrajini odeti v žive zgodnje jesenske barve je bil pravi užitek.

powered by