Od Paklenice do Mont Blanca

Datum publikacije 17/11/2018

Za dober zgled, predvsem pa, ker je televizor zaseden in deževno vreme ne kliče na večerno potepanje, sem se odločil, da zapišem par stavkov in vtisov o letošnji poletni gorsko-plezalni sezoni. Tudi načelnik se namreč včasih zapodi v gore in na stene, čeprav sem bil to poletje res prepoln drugih obveznosti (poleg vsakoletnega tečaja športnega plezanja za začetnike se je vmes vrinila še nova služba in nenazadnje tudi novo bivališče z vso birokracijo vred).

Po nekaj lepih zimskih vzponih (med katerimi sta mi v spominu ostali predvsem Direktna grapa na Begunjščico in Slovenska smer v Steni) in par turnih smukah, je končno nastopil čas za skalno plezanje. Letno sezono smo po nekaj letih ponovno otvorili z AO-jevim izletom v Paklenico. V desetčlanski odpravi smo tri dni napadali velebitske strmine. Prvi dan sem splezal Saleško z Bridom za veliki čekič (5b) na vrh Anice kuka s Camillo, naslednji dan pa sem se na Stup povzpel po smeri Domžalski (6a) z Jernejem Vidalijem, potem pa v soteski vedno z Jernejem splezal še Hugga Wugga (6a). Pred odhodom sem z Aleksom pretelovadil čez Centralni kamin (5b) in si ob tem s čelado počil kožo na nosu, tako je kljub skromni težavnosti vse skupaj delovalo bolj dramatično. Po Pakli smo seveda priredili še nekaj izletov v opremljena plezališča. V spomin se mi je še posebno vtisnil obisk plezališča Kompanj v Istri, kjer smo z Davidom in Petrom plezali na pogled smeri do 6b in si potem provoščili odlično malico v bližnji gostilni. Z Davidom sva poleti iskala svežino tudi v višje ležečih plezališčih. Nad kočo Corsi sva v plezalnem vrtcu Ignazio Piussi splezala uživaško, tri raztežaje dolgo smer Grandiedro (5c).

Žal so pravi alpinistični vzponi letos precej nastradali. S Petrom sva se sicer odpravila na čudovito, kratko a jedernato smer Feruglio (severo-vzhodni kamin, 200m, IV+) na Torre Nuviernulis v Karnijskih Alpah, za kaj več pa je zmanjkalo časa (in včasih soplezalcev), predvsem na račun brezpotij in dolgih prečenj. Tako sem na primer z Devanom opravil prečenje Ponc med Tamarjem in Belopeškimi jezeri ter dolgo prečenje Montaževe verige z nočnim bivakom pod zvezdami (od Amalie čez vrh Montaža po poti Ceria Merlone do ponovnega spusta v Zajzero preko bivaka Mazzeni). Skupaj z nekaj visokogorskimi vzponi (z Markotom in Jernejem smo na primer stopili na vrh Hochalmspitze – 3360 m po ferati Detmoldergrat in spustom čez Steinerne Mandln) so take in podobne ture spadale v pripravo za naskok na alpske velikane.

Kondicija je bila avgusta res na višku, ko smo se s Sandyjem in Jernejem V. odpeljali v Švico. Kot po navadi sem tudi tokrat šofiral in po doooolgi poti končno pripeljal v alpsko vasico Grindenwald. Po zasluženem pivu stopimo do blagajne najvišje ležeče železnice v Evropi, kjer nas preseneti hladna prha: vozovnic ni več na voljo – brez rezervacije ne moremo na vlak. Že obupujemo in kujemo nove načrte (celo pešačiti do gornje postaje Jungfraujoch), ko poskusim še enkrat, tokrat pri drugi blagajničarki. Ko ji razložim, da imamo rezervacijo v zgornji koči nas vpraša če nameravamo na kak vrh in ko ji pritrdimo izvemo, da imajo alpinisti »posebne ugodnosti« in čez pol ure se že veselo (čeprav praznih žepov) peljemo proti sedlu med velikanoma Jungfrau in Monch ter radovedni opazujemo severno steno Eigerja. Noč prespimo v Monchjochhutte – najvišji koči v Švici (3650 m), kar seveda pomaga k aklimatizaciji. Po zgodnjem zajtrku navezani prečimo ledenik in po Rottalsattel in jugovzhodnem grebenu splezamo z majhno varianto (v temi smo izgubili pravo smer) na vrh mlade gospe – Jungfrau (4158 m, PD+, 45 stopinj, II). Proti koncu sestopa me je zelo bolela glava (verjetno zaradi višine, močnega sonca in rahle dehidriranosti). Po aspirini in pol ure počitka sem bil spet poln energij in pripravljen za naslednji dan. Tokrat je na vrsto prišel Monch (PD, 45 stopinj, II), ki se pne direktno nad kočo kjer smo prespali. Po južnem grebenu priplezamo po strmem poledenelem pobočju (tu se varujemo) do vršnje britve, kjer je v širino prostor komaj za eno nogo. Na vrhu malo poslikamo in se hitro spustimo nazaj v kočo, saj so za popoldne napovedane nevihte. Tu nastopi problem: kako na najboljši način izkoristiti še zadnji dan na razpolago. Spustimo se do gornje postaje visokogorskega vlakca in s pomočjo wifi povezave spremljamo vremenske napovedi za naslednji dan: kaže, da bo nad Chamonijem vreme zjutraj stabilno. Hitro spakiramo šila in kopita in se spustimo spet v dolino. Ura je že 13, če hočemo na najvišji vrh v Alpah pa moramo še pred 17.30 na zadnjo vožnjo žičnice, ki s Chamonixa prevaža alpiniste in turiste na Aguille du Midi (3842 m). Vožnja z avtom spet ni kratka, med potjo nas seveda zajame napovedana nevihta in nam prijazno postreže z debelo točo. Na parkirišče pred žičnico pripeljemo s pol ure rezerve, tako da se v kopalnici lahko celo malo osvežimo in napolnemo prazne plastenke in »camelbacke«. Na zadnji vožnji samevamo, z nami sta le dve Češki navezi, od katerih ena izstopi na vmesni postaji, druga pa se na vrhu nekam obotavlja, tako da se v meglo in mraz odpravimo čisto sami. Slika, ki se nam prikaže, ko izstopimo iz zgornje postaje je v popolnem kontrastu s spomini s prejšnjega obiska izpred dveh let. Takrat je na zgornji postaji mrgolelo turistov, ki so se nastavljali fotografskim aparatom in žgočim visokogorskim žarkom, zdaj pa smo v megli sami, a zato nič manj veseli. Prvič se nam je vrh Mont Blanca izmuznil zaradi nenapovedanega sneženja čez noč, tokrat pa v koči des Cosmiques obljubljajo stabilno vreme vsaj do poldne. Časa imamo torej dovolj in se po suhi večerji (Jernej je za sabo prinesel nekaj domačega sira, imeli pa smo tudi par suhih klobas in prav tako suho pinco) takoj odpravimo spat na skupna ležišča. Prvi zajtrk v koči servirajo že ob enih, tako da smo ob 1.50 že na poti. Nebo je jasno in posuto z zvezdami. Ostale naveze smo prehiteli za dobrih deset minut, kar pa se ni izkazalo za dobro taktiko. Čez noč je namreč napihalo precej snega, ki je ponekod povsem zakril sled in nas prisilil v gazenje. Čez Mont Blanc du Tacul smo prišli razmeroma hitro, edino oviro je prestavljala široka ledeniška poka in zid, ki smo ga preplezali s pomočjo majave fiksne lestve. Najbolj naporno je bilo strmo prečenje na pobočju Mont Maudit. Tu me je globoko gazenje in strmina ter psihološka odgovornost vodenja naveze močno izčrpala, tako da smo na položnejšem odseku počakali zasledujočo navezo in ji prepustili vodstvo. Gorski vodnik, ki je s sabo peljal mlad par se mi je prijazno zahvalil za opravljeno delo. Do vrha nas je ločila le še zadnja strmina opremljena s fiksno vrvjo in vrhnja kupola. Prav ta se je izkazala za neskončno dolgo (k temu je gotovo botrovala tudi višina, čeprav smo bili z dvema 4k v nogah že dobro aklimatizirani). Komaj se je dodobra zdanilo smo že stali na Mont Blancu (4808 m), na katerega smo se povzpeli po dolgi smeri Trois Mont Blanc (PD+). Sestop čez kočo Gouter je bil v primerjavi z vzponom nič več kot sprehod. Seveda ga pa ne gre podcenjevati, predvsem zaradi nevarnega prečenja čez couloir du Gouter, kjer je nenehno padanje kamenja skozi kuloar podobno ruski ruleti. Ko smo srečno stekli čez, smo si privoščili pivo Brasserie du Mont Blanc v koči Tete Rousse in se nato spustili do vlakca in z njim spet v dolino, kjer smo se z avtobusom vrnili v Chamonix. Po kratkem postanku v mestu polnem športnih trgovin in prav nič tipični malici s hamburgerjem smo še isti večer odpotovali proti domu. Izkupiček je bil res dober, v treh dneh smo v malho pospravili Jungfrau, Monch in Mont Blanc.

powered by