Planinski svet, 14. februarja 2019

Datum publikacije 20/02/2019

Po krajinskem parku Strunjan
Velikih vzponov ni bilo, izrednih razgledov na zasnežene Julijce tudi ne, kljub temu je pomenil nedeljski pohod po Krajinskem parku Strunjan SPDT-jevcem posebno doživetje. Pohod so začeli pri turističnem naselju Belveder nad Izolo in se podali po evropski pešpoti E6, kateri se pozneje pridruži še E12, mimo oljčnih gajev do razgledne čistine na pobočju vrha Ronek, od koder se pogled odpre na morje, na vzhodni del slovenske obale med Izolo in Koprom. Črni oblaki in občasno rosenje pa žal niso dovoljevali daljšega postanka in uživanja ob razgledu. Pot se je nato vila po gozdu in med oljčniki, po izredno slikoviti stezi, speljani po robu Mesečnega zaliva, od koder se odpira enkraten pogled na 80 m visoko prepadno flišno steno. Ob razgledišču, kjer je pogled na Strunjanski klif, veliko učilnico geologije in geomorfologije najlepši, je Paolo Sossi, velik ljubitelj in odličen poznavalec geologije naših krajev, prisotnim predočil posebno geološko zgodovino celotnega območja, nastajanje plasti v eocenu in njihovo poznejše gubanje. Opozoril je na sledove nekdaj tu živečih organizmov, ki jih lahko opazimo v posameznih plasteh in na erozijo razmeroma krhkih skladov. Vremenske razmere, erozija in delovanje morja so tukajšnje sklade peščenjaka izpodjedle in izoblikovale v obliko izginjajočega meseca in izoblikovale najlepši košček slovenske obale. Slikoviti razgledi so pohodnike spremljali kar naprej, do razgledne točke pri Belem križu in še dlje. Ko so prišli v Strunjan, so se sprehodili ob s trsjem obdanih plitvih bazenih, ki predstavljajo pravi raj za raznovrstne ptice in se nato podali na sedemsto let stare soline. Danes so slednje predvsem turistična zanimivost v preteklosti pa je bilo pridobivanje soli edini vir dohodkov za tukajšnje prebivalstvo. Kljub delni opuščenosti, ima področje prav posebne čar. Po prečkanju solin in še zadnjih mostov so stopili pohodniki spet na kopno, na staro pot, imenovano "parencana". Pot jih je nato vodila ob nasadih kakijev in breskev, mimo vinogradov in njiv, ki so nekoč zalagale Trst s svežo zelenjavo. Še krajši vzpon med lepo gojenimi oljčniki in že so prišli do izhodiščne točke suhi in navdušeni nad doživetim.

Predavanje o alpinistični dejavnosti v dolini Glinščice.
Po večkratnih le občasnih sodelovanjih sta si SPDT in CAI XXX Ottobre zamislili poseben dogodek, skupen večer z večstransko osvetlitvijo bogate gorske tradicije, ki je na začetku prejšnjega stoletja nastajala in se razvijala v našem, sicer obmorskem mestu. Z večjo širino smo želeli pogledati na alpinistično dejavnost, ki se je odvijala v dolini Glinščice, kjer so se kalili velikani klasičnega in modernega alpinizma, a so okovi neobjektivnosti prepogosto pogled na takratna dogajanja izmaličili.
V ta namen smo organizirali v ponedeljek, 11. februarja, na sedežu planinskega društva CAI XXX skupno predavanje. Temo "Onkraj mita Emilia Comicija. Zgodbe in srečanja v dolini Glinščice. Oltre il mito Emilio Comici. Storie ed incontri in Val Rosandra" je osvetlil filozof Jernej Šček, profesor filozofije in in zgodovine na Liceju Prešeren, ki je tudi sam navdušen alpinist. S krajšimi zgodbami je avtor najprej opozoril na kontradiktornost našega mesta (npr. obmorsko mesto z gorsko kočo).
Sledilo je predvajanje enkratnih, ganljivih arhivskih videoposnetkov plezanja alpinistične legende Emilia Comicija, nagonskega atleta, lahkotnega plesalca vertikale,vizionarja volje, učitelja plezalske umetnosti, esteta direttissime, pa tudi poslušnega idola režima. In vendar v dolini Glinščice, kamor je stalno zahajal, je plezal in prijateljeval z Jožetom Cesarjem, s Tezejem Šavronom, Franjem Marušičem, Romanom Pahorjem, z Justom in Dolfijem Blažino in drugimi slovenskimi fanti. Dolina Glinščice je postala edini prostor, kjer so v mračnih letih med obema vojnama mladi lahko prosto zaživeli in dihali svobodno. Predavatelj je nadalje nanizal vrsto zgodb, ki pričajo o delovanju takratne mladine v dolini Glinščice. Kako je npr. Comici, ki je bil tudi glasbeno nadarjen, s Cesarjem veselo prepeval pesem"Kje so moje rožice". Strokoven in izčrpen, istočasno prijeten prikaz teme je močno pritegnil občinstvo. Marsikomu pa je tudi odkril del nepoznane polpretekle zgodovine našega mesta.

Menina Planina
Slovensko planinsko društvo Trst vabi v nedeljo, 17.2.2019, svoje člane na zimsko turo do Doma na Menini planini (1453 m). Pripeljali se bomo do Gornjega grada, kjer se bo začela tura. Markirana pot nas bo vodila preko travnatih pobočij, po kolovozu in tudi po strnjenem gozdu. Poti bomo sledili po “usranem klancu” in naprej mimo “kopalnice” in po travnatih pobočjih do cilja. Povzpeli se bomo lahko tudi na najvišji vrh Vivodnik (1508 m), kjer stoli razgledni stolp, s katerega se odpira lep razgled na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp in Julijcev. Hoje bo za približno 6 ur, obvezna je zimska oprema. Odhod iz Bazovice ob 6. uri, na razpolago je tudi društveni kombi. Za informacije in vpis odgovarja Mauro na tel. 3452420325.

powered by