Planinski svet, 3. maja

Datum publikacije 04/05/2019

Velika planina
Načrtovani izlet na Veliko planino dne, 13.4., se je zaradi deževnega vremena izjalovil, uresničili pa smo ga teden kasneje in sicer 20.aprila ob krasnem vremenu.
Čeprav je razlogov za obisk Velike planine v vseh letnih časih več kot dovolj, je Planina zagotovo najlepša v času cvetenja žafrana. Sezona cvetenja je zelo odvisna od temperatur, a vendar vsako leto milijoni žafranov pokukajo na plano takoj ko skopni sneg in posijejo topli spomladanski žarki. Prav zaradi množičnega obiska planine v tem času smo se odločili štartati v zgodnjih urah, še pred osmo uro smo parkirali društveni kombi malo nad prelazom Volovjek pri Kranjskemu raku. Pot nas je peljala skozi zelene pašnike in po vijugasti poti po gozdu, kar kmalu smo prispeli do prvih pastirskih stanov obkroženih z belo rdečimi telohi in seveda z vijoličnimi žafrani. Pastirji so planino naselili v srednjem veku, na kar opozarja tloris do sedaj najstarejše najdene pastirske koče iz 16. stoletja. Pastirji so zgradili več sto pastirskih stanov in pastirsko naselje je tako prepoznavno po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike planine. Strehe koč so krite s značilnimi smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko. Že pred vojno je dal Veliki planini svoj pečat znameniti arhitekt Jože Plečnik, ki je naredil načrt za kapelo Marije Snežne, po vojni pa je njeno obnovo in postavitev turističnega naselja v bližini Zelenega roba vodil Plečnikov učenec Vlasto Kopač.
Nadaljevali smo po poti, ki pelje na najvišji vrh Gračišče 1666 m med travniki milijonskih žafranov. Na severu smo v modrem jasnem nebu občudovali še zasnežene vrhove Ojstrice, Planjave, Brane in Grintovca. Z vrha smo sestopili do kapelice in nadaljevali proti izhodišču mimo planinske koče, kjer smo okusili lokalne dobrote.

»Drugače mladi« po poti za srce in ožilje
Člani planinske skupine SPD Trst »Drugače mladi« ne mirujejo, saj želijo doživeti čim več lepih trenutkov v ozeleneli in cvetoči naravi, ki jo nudijo pomladni dnevi. Precej se jih je udeležilo pomladnega izleta po Gregorčičevi poti na velikonočni ponedeljek, že v soboto pa se jih je zbralo okoli dvajset v Vanganelu in prehodilo krožno tematsko pot Mestne občine Koper, imenovano tudi »Pot za srce« .
Z mnogo volje in veselja so začeli hojo pod veliko kamnito pregrado Vanganelskega jezera, se povzpeli na jez, ga obhodili in nadaljevali po kolovozu pod sveže olistanim drevjem, ki jim je nudilo zaščito pred drobnimi deževnimi kapljami. Ob klepetu so hitro dospeli do vodnega korita, kjer je stekel pogovor o nekoč napornem življenju mam in njim, ki jim ni bilo prikrajšano pranje v mrzli vodi, včasih daleč od vasi. Pot je pohodnike nato peljala med lepo urejenimi oljčniki, ki jih tu, nedaleč od naselja, ne manjka. Nato so po udobnem kolovozu in po nekaj sto metrih hoje po glavni cesti prispeli do gostilne Karjola v Marezigah, kjer so dosegli tudi najvišjo točko današnje poti - 270 m nadmorske višine. Tu so se okrepčali in se pogovorili o nadaljnjih izletih in pohodih. Paolo je pohodnike seznanil z izjemnim dogodkom, ki se je zgodil v Glinščici, dan pred praznikom osvoboditve. Na pobudo tržaških planinskih društev: SPD Trst, CAI XXX Ottobre in Societa Alpina delle Giulie, so prvič v dolgi zgodovini postavili venec v spomin na 18 krivično pozabljenih tržaških slovenskih in italijanskih gornikov. Zatem so si skupaj ogledali tudi spomenik mareziškemu uporu in žrtvam NOB-ja. Marezige so namreč znane po uporu domačinov proti fašistom. V spomin na prvi upor proti fašizmu v Slovenski Istri leta 1921 Mestna občina Koper 15. maj praznuje kot občinski praznik. Žal so bili pohodniki zaradi nizke oblačnosti prikrajšani za obširni razgled preko Tržaškega zaliva, zato pa so imeli pred seboj Koper z okolico in ves Kraški rob. Poskusili so tudi vina “iz špin” na novo postavljene fontane vin in si ogledali pestro ponudbo v trgovinici. Ostal jim je le še spust po najkrajši poti, ob občudovanju lepih, pravkar ozelenelih vinogradov, do Vanganelske doline, kjer so s pesmijo zaključili pohod in spoznavanje pokrajine, ki so jo po lastni ugotovitvi, premalo poznali, čeprav je tako blizu njihovih domovanj. Zato so si obljubili, da se bodo v te kraje še vrnili. Prijazna zahvala za pripravo izleta in vodenje gre Zvezdanu Babiču.
Besedilo in fotografija: Maruška Lenarčič

powered by