Drugače mladi - 8. junij 2019

Datum publikacije 14/06/2019

Skupina "Drugače mladi"
Občinska organizacija ZB PIVKA je organizirala v soboto 8. junija »POHOD OD VASI DO VASI S SPOMINSKIMI OBELEŽJI V KOŠANSKI DOLINI«. 12 članov skupine » Drugače mladi« iz tržaškega in postojnskega se je pridružilo ostalim pohodnikom prav pri spomeniku v vasi Kal, kjer se je tudi proslava začela ob prihodu praporščakov. Spomenik je bil postavljen julija leta 1977 na pobudo mladine iz Kala, da bi se spomnili 14-ih padlih sovaščanov v N.O.B. O njihovem trpljenju in o težkih življenjskih okoliščinah vseh prebivalcev vasi nam je govorila gospa Boža Pečko, predsednica organizacije ZB-PIVKA. Nagovoril nas je tudi Martin Krpan, ki je bil zaveden Slovenec tudi takrat, ko je bila vsa ta dežala avstroogrska. Martin Krpan, oziroma gospod Andrej Godina, predstavnik krajevnega odbora Pivka in ZZB NOV Slovenije nam je pričal tudi, da so nonota obesili, nono so poslali v Koronejske zapore, ji ubili še tri sinove in to zato, ker so govorili slovensko. Na spomeniku je napis in občutek imaš, da padli vaščani tolažijo prijatelje in sorodnike s sledečim sporočilom:»saj nismo umrli, kresnice smo, plamenice smo, in sonce žareče, ki nosi vam sreče v svobodni dan«.

Učenec Matevž Maver je še recitiral v spomin na padle partizane in na nono Antonijo Maver, ki je bila aktivistka. Mladi harmonikaš Matija Maver je zaigral »Na juriš« in potem še spremljal recitatorje in govornike tudi pri vseh ostalih spomenikih z melodijami partizanskih pesmi in publika je prispevala s petjem. Do vasi Volče smo se še peljali z avti. »V tistih aprilskih dneh so črni dimi zakrili pomladno sonce nad našo vasjo a ogenj v slemenih streh je še bolj podžgal upor v naših srcih in z novim pogumom krenili smo v boj pomladi svobode naproti - zato smo še tu svobodni na zemlji tej rodni«. Tako piše na spomeniku, ki so ga postavili leta 1978, 35 let po požigu Volč, v spomin na padle vaščane. V tej vasi so imeli partizani svojo bazo in v letih 1942 in 1943 so aretirali kar 38 domačinov .Tudi Žetko Franc je od tu doma in je bil eden od prvih Tigrcev. Matevž je recitiral še Kajuhove pesmi in vsi so prav tiho prisluhnili besedam: » lepo je, veš mama, lepo je živeti a za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti«.

Govornici sta bili Katja Vuga, predsednica KO ZB NOB-Postojna in Stanka Hreščak, članica OO ZB, ki se je še posebno zahvalila gospe Milki, dolgoletni in skrbni negovalki tega spomenika . Matej je zaigral še »Naša mati čuha kafe« tako, da se je še s pesmijo počastilo gospo Milko, ki je prav te dni slavila svoj jubilej. Ga. Milka je pripravila izvrstno kavico za vse pohodnike, okrog 50 jih je bilo tako, da so lahko z dodatno energijo začeli s hojo v vročem sončnem dnevu proti vasi Čepno, tretja, takrat požgana vas. Sonce je začelo pripekati, okolica pa je bila prijetna, zelena, hodilo se je mimo pašnikov, njiv, lepo negovanih vrtov in morda marsikateri pohodnik bi si želel nadaljevati pot po kaki senčni gozdni stezi, a gozd je bil nekoliko odmaknjen. Šli smo mimo železniške postaje- Košana, vendar se vlak tu ne ustavi. V Čepnu so nas gostitelji pogostili s pijačo in s sladicami in s posebno čokoladno torto, ki jo je pripravila predsednica, gospa Tanja. V Čepnu, pri Koritnikovih, so zbirali hrano za partizane. Okupatorji so zvedeli za to in 17. januarja 1943 so aretirari 18 mladih vaščanov, jih trpinčili in odpeljali v nemška taborišča, kjer so tudi umrli, eden pa je umrl že prej v Rižarni. Na spomeniku je 17 imen, kajti Požar Jože je preživel in se vrnil iz taborišča v Dachavu a si je kmalu potem tudi vzel življenje. Govornica ga. Dora Penko je imela eno leto takrat, ko so odpeljali njenega očeta v Dachav. Gospod Penko Jernej je postal številka 62783 in gospa Dora je njemu v spomin napisala in mu posvetila pesem:«Iz človeka si postal številka«. Koliko ponižanja in koliko strahotnih bolečin je potrebnih, da nekdo postane nihče in da za to pretrpi 13 mesecev v taborišču! Pozneje, leta 1946, ko je Dora imela 4 leta, so dobili sporočilo, da je njen oče umrl in da se je boril za domovino. Pesmi, ki jih je gospa Dora napisala je prebrala tudi njena vnukinja Agata. Gospa Boža Pečko je še prebrala pesem v spomin padlim, se zahvalila predsednici Tanji in njenima otrokoma, ki sta zaigrala pri spomeniku. V kamnu spominske plošče so vklesani verzi B. Vodušeka:
»Tu v odrešeni deželi
bo nov zarod, živ in mlad,
spolnili to, kar smo začeli,
in užival žrtev sad«
Sonce je vedno bolj pripekalo a pohodniki so nadaljevali pot do Košane. V gostišču » Ošterija Špelca« je spominska plošča posvečena Jožetu Dolganu, priznanemu slovenskemu pedagogu in organizatorju partizanskega šolstva. Šolal se je v Ljubljani in je poučeval na Primorskem. Že leta 1921 je fašizem uvedel italijanščino v vseh razredih osnovne šole. V te kraje so poslali učitelje iz južne Italije, ki so hudo ravnali z otroki, če so spregovorili slovensko besedo.

Leta 1926 so fašisti poslali učitelja Dolgana v izgnanstvo v južno Italijo, po vojni pa je nadaljeval s poučevanjem, veliko pozornost je dal predvsem kmečki mladini in pripravil je načrt v zvezi s šolstvom, ki je potem veljal po celi Jugoslaviji. Med vojno so organizirali partizanske šole in decembra 1943 tudi v Košani, kjer je poučevala Evelina Pahor, sestra Borisa Pahorja. Pot pohodnikoh se je nadaljevala do Doljne Košane, kjer je spomenik borcem, ki so bili 18.aprila 1942 zajeti v prvi bitki na Nanosu ter obsojeni na smrt in 26. 06. 1942 izmučeni usmrčeni v Rimu in tam pokopani. Govorniki Evgen Primožič- podpredsednik OO ZB NOB – Pivka, gospod Rafo Žužek in učiteljica Ana Horvat, so se spomnili na borce, na vse te žrtve, ki so dali življenje za domovino, za narodnost, da ne bi bili potlačeni in postali so partizani, ker domovi so jim bili požgani. Spomnili so se tudi na mati junakinjo, ki je zgubila vso družino, ubili moža in vse sinove razen enega, požgali dom in vse kar je imela. Učenke OŠ so še recitirale in Matej je še zaigral partizansko pesem.

Pohod od vasi do vasi, skupno 11km, se je nadaljeval in zaključil pri spomeniku padlim in žrtvam NOB v Stari Sušici . Marca leta 1944 se je tukaj izvršila huda bitka istrskega odreda in 19 mladih partizanov je zgubilo življenje, ujetnike pa so peljali v Koronejske zapore. Vedeli so, da partizani so imeli zatočišča po teh vaseh in zato so te vasi tudi požgali. Predsenik vaške skupnosti Stara Sušica- gospod Prelc Franc je opozoril, da dandanes nekateri skušajo spremeniti resnico zgodovinskih dogodkoh in spomeniki naj ne bodo samo spomin na padle za svobodo a tudi opomin, da svoboda ni večna in da se je treba za njo stalno boriti, da jo lahko obdržimo. Po recitacijah je še zadonela pesem » Vstajenje Primorske«.

Družabnost se je nadaljevala še pozno popoldne v bližnji domačiji »Pr Zgonarjevih«. Organizatorji so pogostili pohodnike tako,da ni bil nihče ne lačen, ne žejen. Prijetno kramljanje se je nadaljevalo tudi ob zvokih harmonike, kajti Jani je neutrudno zaigral še celo vrsto narodnih in partzanskih pesmi.

G.B.

powered by