Nalezljiva igra in moje poletno igranje

Datum publikacije 17/03/2020

Zunaj že pripeka prijetno pomladansko sonce, jaz pa se doma vlečem od kuhinje do dnevne sobe in nazaj. V normalnih okoliščinah bi gotovo visel kje nad Napoleonsko cesto in s potnimi dlanmi brskal po vrečki za magnezij. A ne danes. Tudi ne jutri. Vse kaže, da bom moral kar nekaj časa mirovati doma. Tokrat ne zaradi kake poškodbe; italijanska vlada je razglasila izredne razmere in vseh nas prisilila v "hišni pripor". Družbene in družabne dejavnosti so ohromljene, gibanje je omejeno, trgovine so zaprte, ulice popolnoma prazne. Podobno je vojnemu stanju, ki ga moja generacija na srečo nikoli ni doživela. Med prebivalstvom se širi zelo nalezljiv virus, a o tem, lahko ste brez skrbi, ne bom razpravljal, ker se na biologijo in medicino niti najmanj ne spoznam. Pisal pa bom o zame prav tako nalezljivi dejavnosti - plezanju. V skušnjavo me je pred mnogimi leti zapeljal Matej, Želva po domače, ko me je prepričal, da sva se skupaj vpisala na tečaj plezanja pri SPDT. Tam se je začelo, z alpinistično dejavnostjo v hribih pa me je nalezel Tibor, ko naju je z nekim Jazbecem, prav tako v davnih časih, prvič navezal na dvojno vrv v Belih vodah in sem za ognjeni krst splezal v vodstvu solidno petico.

Ker sem že primoran k počitku, sem izkoristil priliko in zbral nekaj vtisov o dogodivščinah, ki smo jih s spolezalci doživeli v lanskem razširjenem poletju. Zime še nisem odpisal (upajmo, da bomo lahko še uživali v novozapadlem snegu, če bo zlo pravočasno mimo), zato o letošnjih snežnih avanturah mogoče med kako drugo karanteno.

Aprila smo za uverturo, medtem ko se je v Alpah še smučalo, odšli na štiridnevno pomladansko uživanje v Paklenico. Z Adrianom in še enim Jernejem sem splezal dve lepi šestici (Levo Tržiško in Kačo), mojstrovini legendarnega Frančka Kneza. Prva, kratka in jedernata, nas je v nekaj raztežajih popeljala na Stup, od koder smo se po dvojni vrvi spustili na njegovo južno stran. Seveda ne brez zapletov, saj se nam je ob drugem spustu vrv zataknila v ostro špranjo in je moral Adrian po dolgem in neuspešnem vlečenju (in preklinjanju) preplezati sicer lahek raztežaj in osvoboditi vrv. Plezanje v Kači je bilo v par detajlih delikatno, predvsem pa dolgo. Pri prebijanju skozi 350 metersko steno smo se v trojni navezi dokaj namučili, tako, da sem preostala dneva raje plezal lažje in krajše smeri (Barbaro Antin v navezi z Aleksom in Štefanom in Kamasutro v navezi z Aleksom).

Končno se je junija sneg umaknil z južnih pobočij in sva si z Adrianom privoščila smer Piussi-Bulfon na Beljaško špico. Smer je razmeroma kratka (150 m) in na sidriščih opremljena s svedrovci. Nekoliko težji je le prvi raztežaj (V+), a se nam je tudi ta zdel nekoliko precenjen. S smerjo sva brez težav odpravila v uri in pol.

Julija je prišel na vrsto prvi skalni obisk Dolomitov (marca smo se s Sandyjem in Adrianom tam okoli potepali s turnimi smučmi). Z Jarmilo sva odkrivala plezalni raj Cinque Torri in se povzpela na Torre Grande po smeri Miriam (IV+, V, 190 m). V odlični skali in v ne visoki a konstantni težavnosti sva uživala slabe tri ure in se po dvojni vrvi spustila praktično do avta (deset minut pristopa!).

Na podobno čvrsto skalo sva dva tedna kasneje z Adrianom naletela v Karnijskih Alpah, ko sva po smeri Diedro Bulfoni (VI, 250 m) splezala na Torre Nuviernulis. Malo obiskana in nekoliko odročna smer je pravi plezalni biser! Isti dan sta na isti smeri za nama plezala Jarmila in Ivo, s sosednjim kaminom Feruglio pa sta se ubadala Irina in Lee. V veseli druščini smo potem zvečer (pravzaprav ponoči) skupaj pešačili do koče Gilberti in se tam udeležili zabave v sklopu festivala NOF.

In že je bil na vratih avgust in treba se je bilo začeti pripravljati na tradicionalni vsakoletni obisk Centralnih Alp. Odkar sem začel lazit po alpskih štiritisočakih je Matterhorn v meni vzbujal strahospoštovanje. Pripovedi prijateljev, ki so se nanj povzpeli, so bile vedno polne anekdot in zavite v tenčico skrivnosti in prav ta skrivnost je v meni delovala kot magnet. Od Monte Rose do Mont Blanca mi je pogled vedno uhajal na tega osamljenega, 4478 metrov visokega orjaka, z vseh strani obdanega s strmimi stenami. Že nekaj časa je bil torej Matterhorn na vrhu seznama gorniških želja in letos sem se končno odločil in ga dodal v letni program alpinističnega odseka SPDT. A gremo po vrsti…

Sandyja so skrbele skalne težave v smeri našega štiritisočaka, zato sva se za pripravno turo zmenila za hiter vzpon čez Severni raz na Malo Mojstrovko (IV-, 300 m). Pridružil se nama je še Aleks. Pol urni pristop je bil ravno pravi, da smo v skalo vstopili ogreti. Med ne prav navdušujočim plezanjem (razen par lepih detajlov na razu in zanimivega kamina pred vpisno knjižico) so se nam za hrbtom začeli zbirati črni oblaki, ki so se grozeče valili s severa. Ko smo se po treh urah prijeli za zajle Hanzove zavarovane poti je že grmelo. Kar tekli smo navzdol po ferati in bili v dvajsetih minutah ob vznožju stene ter deset minut kasneje že v Sadyjevem kombiju. Ravno ko smo odpeljali, se je ulilo.

Da bi bila priprava popolna, nam je Tibor svetoval velikopotezno krožno turo na Montaž z vzponom preko opuščene ferate Diretta Kugy na vrh in spustom po Amaliji spet v Zajzero. In res sva s Sandyjem na poti našla vse prvine, ki so nas potem spremljale tudi na Matternhornu; od dolgega pristopa do vzpenjanja čez strm ledenik in plezanjem v gojzarjih težavnosti do spodnje četrte stopnje. Za tako dolgo turo je zgodnje vstajanje zlato pravilo, tako smo ob šestih in pol odkorakali z zadnjega parkirišča v Zajzeri. Obtežena in oborožena s plezalno opremo (dve polovični vrvi, vponke, kompleti, nekaj zatičev in metuljev), cepinom in enim parom derez (da bi nekoliko prihranili na teži, predvsem pa, ker je Sandy svoje dereze in cepin pustil doma) sva se bolj počasi dvigala. Ob 7.40 sva v megli prispela do bivaka Stuparich. Od tu sva le slutila kje se nekje nad nami Montažev ledenik spušča z zatrepa in sva nekako čez drm in strm začela ovinkariti proti ledeniški moreni. Končno sva prispela v skoraj lunarno pokrajino in kmalu stopila na trd led. Sandy je po majhnem zdrsu vzel v roke cepin, jaz pa sem si nataknil dereze in ob devetih in pol sva stala pred začetkom skalnega dela smeri. Tu sva se navezala na eno vrv (druga je čez celo turo ostala v Sandyjevem nahrbtniku), atletsko preskočila dokaj široko robno zev in prva dva raztežaja plezala na klasičen način. Težave niso velike, vendar spolzka skala in gojzarji v previsni steni terjajo dokaj fizično plezanje. Vsekakor je klinov in možnosti varovanja v smeri dovolj. Ravno med pripravljanjem prvega sidrišča so mi po telefonu sporočili s Cervinie, da se je v bivaku Carrel sprostilo nekaj mest, ki sem jih seveda takoj rezerviral. Ko sva prišla do pretrgane jeklenice sva nadaljevala »na štajerca« in po par sto metrih je vrv romala v nahrbtnik. Dobro sva napredovala dokler naju ni v ozki grapi pred znamenitim »Oitzingerjevim prehodom« zajel plaz padajočega kamenja. Sandy, ki je bil deset metrov pod mano, je po prvem rafalu izstopil iz grape in se zatekel pod previs, jaz pa sem bil že previsoko, da bi se brez posledic spustil pod rešilno streho. Stisnil sem se pod steno in po par minutah (meni se je čas zdel neskončen, morda pa je bilo vsega skupaj 30 sekund) je municija potekla. Preden sem se spustil do Sandyja me je na srečo v čelado zadelo le nekaj manjših izstrelkov, v ramo pa je priletel večji kamen, ki ga je le na pol ublažil nahrbtnik. V krajših presledkih je kamenje še naprej žvižgalo po grapi, da sva resno premislila, če nadaljevati z vzponom ali sestopiti po smeri prihoda. Naposled sva skupaj odločila, da bi bi bil sestop čez steno zamuden in težaven in sva v trenutku zatišja kar stekla tistih dvajset metrov grape ter po ozki Oitzingerjevi polički končno za sabo pustila težave. V lažjem plezanju sva kmalu dosegla vršni greben in stala sama z gamsi na vrhu nekaj pred 14. Po malici se je začel dolg sestop po Amaliji, med katerim so nam družbo delali kozorogi. Do avta sva prispela tik pred mrakom po točno trinajstih urah.

Tri dni kasneje so v društvenem kombiju poleg naju s Sandyjem sedeli še Aleks, Jernej (vedno tisti pakleniški), Lee, Jarmila in Ivo. Peljali smo se v Cervinio, ko smo prispeli je bila že noč. Pred vasjo smo parkirali kombi. Sandy in Aleks sta se s spalnima vrečama zatekla pod streho majhne ute, Lee si je na travniku postavil šotorček, Jarmila in Ivo pa blizu še svojega. Z Jernejem sva se namestila na zadnje sedeže v kombiju. Naslednjega dne je bila na vrsti aklimatizacijska tura na Breithorne. Zdelo se mi je, da sem komaj zatisnil oči, ko sta Jarmila in Ivo že rogovilila po prtljažniku. Peš sta bila namenjena iz doline (2050 m) na vrh Breithornov. Ostali smo se odločili za manj herojsko žičnico do koče Guide del Cervino (3480 m). V toplem soncu smo spočiti pristali na ledeniku, ko so po progah nad nami že švigali poletni smučarji. Prečkali smo smučišča in na platoju sestavili petčlansko navezo. Po normalki smo se povzpeli na Centralni Breithorn (F, 4159 m) in po grebenu še na Vzhodni Breithorn (F, 4164 m). Po poti sta nas dohitela Ivo in Jarmila in skupaj smo se na vrhu razgledovali na vse strani: nad oblaki so plavali Monte Rosa, Mont Blanc, Gran Paradiso... Razen Ivota, ki je takoj sestopil v dolino, smo ostali za aklimatizacijo prespali v koči Guide del Cervino in se naslednji dan po zajtrku spustili na Plan Maison.

Pri koči Orionde sta se Jarmila in Aleks odpravila proti dolini, z Jernejem, Sandyjem in Leejem pa smo pot nadaljevali do bivaka Carrel. Med vzponom smo srečali Ivota, ki se je vračal z izvidniške ture. Sam se je povzpel na Pic Tyndall in poročal, da je smer popolnoma kopna, vode po poti ni. Sandy, ki je za sabo vzel premalo tekočine, je na hitro napolnil nekaj vode na robu talečega snežišča. Na srečo se nas je kasneje dežurni vodnik v bivaku usmilil in nam za pet eurov prodal liter in pol dragocene tekočine. Predvsem zadnji del poti do bivaka je bil precej utrudljiv, po fiksnih vrveh smo z nabašenimi nahrbtniki (3l vode, vrv, cepin, dereze...) premagovali navpične stene. Udobno nameščeni smo zgodaj pojedli odvečno hrano in spili nekaj kokakole in vode. Ko smo pripravili opremo in določili naveze za naslednji dan (Sandy bo plezal z Leejem, jaz pa z Jernejem mlajšim) je moj soplezalec potožil, da je v dolini pozabil čelno svetilko. Katastrofa! Naslednji dan je bil odhod predviden ob treh v popolni temi. Po kratkem posvetu smo Jernejev telefon Mc-Guyversko zavili v mrežasto vrečo, v kateri je imel spravljen plezalni pas, in jo pritrdili pod čelado direktno nad očmi, tako da je LED telefona gledal iz nje in problem je bil za silo rešen.

Na skupnih ležiščih sem le parkrat zatisnil oči, stalno so me prebujali divji sunki vetra in skrbelo me je za naslednji dan. V načrtu smo imeli vzpon po Cresta del Leone in spust po Hornligrat na Švicarsko stran. Bede sem dočakal budilko ob 2.30 in po hitrem zajtrku in pospravljanju smo se takoj spoprijeli s prvim problemom v smeri, ki se ga je prijelo posrečeno ime "Corda della sveglia". Z Jernejem sva v "štajercu" hitro napredovala in kmalu izgubila stik s tovarišema sosednje naveze. Čeprav na zavetni strani, je bilo precej mraz, zato sva se odločila, da ju počakava na udobnem mestu, ko se zdani. Ko sva preplezala "Grande corde" sva se kar naenkrat znašla na nasprotni strani grebena, na popolnem udaru vetra, ki je na višini še dodatno jemal sapo in naju primoral, da sva se pomikala po vseh štirih tudi na lažjih delih. S pomrznjenim obrazom in suhim grlom (voda v Camelbacku je seveda zmrznila in postala neuporabna) sva se kar se je dalo hitro prebila na Pic Tyndall. Do sem sva od bivaka porabila dve uri in pol. Tu se je začelo daniti in za nami so se počasi nabirale naveze z gorskimi vodniki, ki so kliente dobesedno vlekli proti vrhu. Da bi se izognila gneči, sva spet prijela pot pod noge, se spustila na "Enjambee" in preko "Colle Felicite" priplezala do vrtoglave "Jordanove lestve". Od tu je do Italijanskega vrha le še kakih sto metrov lažjega plezanja. Po skupno štirih urah plezanja sva si čestitala ob vršnem križu. Začel sem si natikati dereze, da bi preko zasneženega grebena stopila še na Švicarski vrh, Jerneju pa dodatni napori niso preveč dišali. Tako sva konec koncev dereze in cepin zastonj tovorila za sabo. Ker Sandyja in Leeja ni bilo še na spregled sva odločila, da raje opustimo dolgo prečenje in se spustimo po smeri prihoda. Prijatelja sva med spustom srečala malo pod Jordanovo lestvijo. Domenili smo se, da ju čakava v bivaku Carrel. Na Pic Tyndall sva se ustavila na malici. Spil sem pol litra kokakole, ki je tačas večinoma odmrznila, čeprav je bila še vedno bolj podobna graniti. Voda je bila še vedno v trdem stanju. Nekaj metrov stran je tačas helikopter izkrcal fotografsko skupino in alpinista Herveja Barmassa, ki se je na grebenu v popolni North Face preobleki nastavljal fotografom. Malo kasneje sva pri sestopu srečala še Jarmilo in Ivota, ki sta kar nenavezana in v lahkih čevljih hitro napredovala (v enem zamahu direktno iz doline!). Z Jernejem sva bila sicer navezana, a sva plezala prosto. Le na eni točki sva se 10 metrov spustila po dvojni vrvi, da bi premagala navpičen skalni skok. Kljub vsemu sva za spust porabila uro več kot za vzpon, skupno 9 ur od bivaka do bivaka. Tu sva dolgo čakala in si krajšala čas s kuhanjem mineštre v prahu (z vodo, ki je zdaj končno curljala s Camelbacka), kramljanjem z drugimi alpinisti in poležavanjem okoli bivaka. Prva sta se pojavila Jarmila in Ivo (ki je bil jezen, da nisva čakala Sandyja in Leeja in jim pomagala pri spustu), pol ure za njima pa se je po vrvi spustila še naša zadnja naveza. Ura je bila skoraj 18, ostalo nam je le par ur svetlobe, zato smo kar se da hitro sestopili v Orionde, kjer nas je že nestrpno čakal Aleks s presenečenjem: do koče je pritovoril vsakemu po eno pločevinko piva, tako smo skupaj nazdravili na uspeh na gori. V Cervinio smo seveda prikorakali ob popolni temi. S Sandyjem, Jernejem in Aleksom smo še gorsko opremljeni, z nahrbtniki in cepini vred začeli drug pohod, ki ni bil, čeprav na ravnih tleh, nič manj naporen. Ob šestih zjutraj smo končno vsi smrčali okoli kombija.

Ko smo prebavili naporno turo, smo s soplezalci spet poprijeli treninge pred zadnjim delom kopne sezone. Na enem izmed teh je Aleks v Plezalnem centru v Ljubljani pozabil plezalke. To je bila pretveza, da smo se Aleks, Štefan, Tomaž in jaz naslednji konec tedna vrnili v Ljubljano. Jaz sem v avto stopil kar direktno s stene, saj sva z Borutom zjutraj plezala na malo obljudenih smereh v Vipavi nad cerkvico svetega Miklava (Smer čez ploščo, V, 150m; Smer skozi okno, V, 120m). Rešitev plezalk je bilo seveda potrebno primerno proslavit v ljubljanskih gostilnah in pubih, nakar smo se veselo odpravili na nočni piknik na Vršič. Na ploščati strehi velikega opuščenega objekta, kjer se pot na Prisank odcepi od ceste za Poštarski dom, smo iz nahrbtnikov privlekli razne dobrote. Tomaž je priskrbel žlahtno kapljico in malo manj žlahtno žganje, da smo po nazdravljanju z Ajdovo deklico blaženo zaspali v toplih spalnih vrečah. Dve uri kasneje nas je Tomaž že gnal iz brlogov in smo jo ubrali proti Razorju skozi Zadnje okno. Na vrhu smo srečali Petra z ženo, znance s Tržaškega, in z njimi sestopili po Mlinarici v Zadnjico. Dolga tura je bila odlična priprava za Dolomite.

Teden kasneje sem si rezerviral dva dni dopusta in sva jo z Aleksom mahnila na pot. Prvi dan je bil na programu vzpon na zanimiv stolp Pupo di Lozzo (2371m) v pogorju Marmarole. Avto sva parkirala med visokimi pašniki na planoti Pian del Buoi, nad katerimi se veličastno dvigajo skalni stolpi; tako blizu, da zgleda, da se jih lahko dotaknemo, če stegnemo roko. In res je trajal dostop do stene le slabo uro. Smer je uživaška in ne sega v visoke težavnosti. V prvem delu sva na južni strani stolpa plezala po smeri Via dei Ragni, nato pa sva po široki gredi prečkala na severno stran na smer Olivo (skupaj 210m, IV+). Predvsem drugi del ponuja lepo in izpostavljeno plezanje vse do vršnega zvona, na katerega sva pozvonila po dveh urah in pol skalne telovadbe. Po malici sva se do vznožja spustila po dvojni vrvi (45 + 15m). V koči blizu avta sva še nekaj na hitro pojedla in odpeljala proti Trem Cinam.

Prenočila sva v koči Auronzo, z namenom, da ob 5.30 napadeva kombinacijo smeri imenovano Via delle guide, ki po 570 metrih plezanja (V-) privede na vrh Male Cine (2857m). Ko sva zjutraj pomolila nos iz koče, so naju mraz, veter in lenoba spravili spet pod odeje. Ura je bila že nekaj čez 7, ko sva se na vztopu končno navezala. Pod steno sva skrila puhovki in težja oblačila, saj je tačas sonce že opravilo svoje delo in razkadilo jutranjo meglico. Po prečki ob spominski tabli in začetnih previsih sva zapustila smer Witzenmann in po kaminu sledila bolj direktni varianti Largh-Hartl, ki naju je po dveh raztežajih spustila na Forcello Frida (prvi raztežaj ponuja lepo kaminsko plezanje, drugi pa je praktično neopremljen in precej krušljiv). Ob desetih sva si tu na toplem soncu privoščila malico. Od tod sva sledila smeri Helversen v navpični severo-vzhodni steni Male Cine. Na drugem sidrišču sva na sedlu zagledala Jarmilo in Ivota, ki sta se po isti smeri prebijala proti vrhu, le da sta onadva, kot po navadi, vzpon začela direktno iz doline. V zgornjem delu smeri sva imela nekaj težav z orientacijo v ne prav čvrsti skali. Predvsem me je zdelal zelo psihološki zadnji raztežaj, kjer v zadnjih 15 metrih nisem uspel namestiti solidnega varovanja (kasneje se je izkazalo, da sva sledila napačnemu opisu - morala bi nadaljevati po kaminu kakih 20 metrov levo). Na vrhu sva si po šestih urah vzpona končno oddahnila. Sledili so številni spusti po dvojni vrvi na sedlo med Malo in Veliko Cino, da sva na koncu tudi brez sporazumevanja delovala kot dobro naoljen stroj.

Mislil sem, da je z obiskom Treh Cin konec skalnega plezanja v hribih, a mi je topla jesen podarila še zadnji vzpon, ki je postavil piko na i celotni sezoni. Zadnji oktoberski konec tedna sva v Koglu z Aleksom preplezala znamenito Zupanovo smer (V+, A0, 220m) tik pred obilnimi novemberskimi padavinami. Ob osmih in pol zjutraj sva se s sendvičem v roki nastavljala soncu pod južno steno in opazovala prehode skozi previsno skalovje. Za nami so se vzpenjali še drugi naskakovalci strmin, a so na srečo vsi zavili v bližnjega Virensa. Prvi del smeri nam je ponudil res lepo in ne preveč težko (V) plezanje v pretežno dobri skali. Od velike grede na sredi stene pa se je težavnost začela stopnjevati (tu tudi Miheličeva skica, ki sva ji sledila v prvem delu, zgrešeno vodi proti levi, zato sva dalje sledila opisu z interneta). Smer sem imel v načrtu preplezati prosto (VI), a sem si v ključnem trebušastem previsu pomagal s klinom. Mogoče pa se bom še kdaj vrnil in popravil spodrsljaj…

To je bilo z moje strani v lanski skalni sezoni tudi vse. Imel sem namen zgornje vtise strniti in skrajšati, a sem se premisli, saj imamo te dni časa za branje vsi na pretek. Če se bo kdo odpravil na omenjene smeri bom z dodatnimi informacijami z veseljem postregel ob kozarcu piva, ko bodo pubi spet odprti in gore spet dosegljive.

powered by