Peto Žrelo na Storžič

Datum publikacije 11/04/2020

Na nedeljo 2. februarja sva se člana SPDT Aleks Blasina in Jernej Bufon odpravila na zimsko turo na Storžič v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Naš cilj je bila Kramarjeva grapa (III/2-3, 600 m, do 75°) , katero večkrat imenujejo enostavno Kramarca, ki poteka po zahodni strani severne stene Storžiča.

Po nekaj urah slabega spanja sva se dobila na Proseku in ob 3.30 zjutraj štartala v smeri Doma pod Storžičem, upajoč, da bodo kondicije sprejemljive in snega dovolj.

Približno ob 5.30 sva parkirala v bližini doma, zbrala opremo in štartala. Ker nisva vedela, če bo grapa dovolj zasnežena in če bo potrebno tudi plezati po skali, sva poleg zimske opreme za sigurnost vzela tudi vrv in pripomočke za skalno plezanje. Železje je vzel Jernej, vrv pa sem tovoril jaz v kolikor najmanj izkušen v navezi.

Na poti do začetka grape sva že naletela na prve težave zaradi tankega sloja ledu, ki je po celoti prekrival stezo in zaradi katerega sva morala preizkusit naše veščine v iskanju ravnotežja. Drugo težavo pa je predstavljala tema in gosta megla, katera nam je ovirala pogled na Storžič in njegove grape. Zahvalujoč se našim orientacijskim sposobnostim, vredne najboljših pustolovcev, in ker sva se povzpela višje od megle, sva grapo našla ravno ko se je zdanilo.

Žal so se naše skrbi uresničile, Kramarjeva grapa se je prikazala popolnoma kopna, zato sva se odločila za vzpon po Petem Žrelu (III/2, 35-50°), ki je najvzhodnejša grapa na severni steni Štoržiča in nekoliko manj naklonjena. Po nekiliko nerodnem prečenju nekega grebena, sva prišla do vznožja grape, kjer so se najine sanje uresničile; ta je bila dokaj dobro prekrita s snegom.

Žal sva se že po nekaj metrih zavedala, da je sneg zaradi nadpovprečnih temperatur dokaj mehek, tako, da sva morala rit naprej v snegu, ki nam je v ponekod segal nad kolena. Na višjem predelu grape so se kondicije nekoliko izboljšale in naleteli smo tudi na kak zanimiv in zabaven prehod mešanega plezanja. Vrv in plezalna oprema sta ostala v nahrbtnikih, saj naklon grape ni bil pretiran in ni bilo potrebno napredovati v navezi.

Približno ob 11. sva stala na vrhu Storžiča. Po razgledovanju, majhnem prigrizku in nekaj slikah, naju je mrzel veter odgnal z vrha. Sestopila sva po enaki smeri vzpona in po slabih 2 urah sva bila ponovno v avtu, s katerim sva se zadovoljna po lepi opravljeni turi pripeljala nazaj v domovino.



Aleks Blasina

powered by