Izlet na Vrtačo

Datum publikacije 11/04/2020

V zgodnjih jutranjih urah štart s Praprota.

V prisotnosti električnega prijatelja,
inženirja in alpinističnega rojaka,
sva se odpravila na novo pot.

Izstopila sva z avtomobila,
in zaznala, da sploh ni belega snežila.

Z nestrpno hojo sva se do prelepe koče zapodila,
in se tam odločila,
da nama prvotno načrtovana smer ne bo ugodila.

Tako se z grenkim priokusom
Jernej pretuhta z novim preizkusom.

“Se bova pa podala na nežni a ne manj snežni vrh Vrtače!”

Zgrešila sva vsa navodila,
Saj sva se po južni steni napotila.

Zame je bila situacija nedvomno še bolj čudna,
saj je bila prva izkušnja z derezami in cepini.

Edina primerjava,
ki mi je bila prej znana,
je mokra trgatev z močvirnatemi tli,
in cepini kot dve kladivi,
ki bijejo kline v trti.

Končno vrh je bil naš.

Vkopan v steno je bil velik cepin,
ki je zaznamoval bleščeče Blejsko jezero na eni strani
in višje Avstriske Alpe na drugi strani.

Zaslužen ruski čaj nam je segrel dušo
in posladkal suho sapo.

Napočil je čas za sestop na severno stran.

V prijetno mrzli temperaturi
je 170 (stosedemdeset) utripov srca ura bila.

11 (enajst) minut in 16 (šestnajst) sekund
je vertikalna stena se vrstila,
in prikazala se nežna je dolina.

Proti koncu sestopa
še vaja v slučaju zdrsa.

Z derezama navzgor in cepinom navzdol.

Končana naša skoraj šesturna balada,
naju je že čakala novoletna večerna zabava.

Nekoga je odpeljala v znano slovensko kapitalo
in koga drugod
do bližnje sosednje kraške vasi.

Tako se je končala naša mala preizkušnja
v novoletnem izzivu
z veseljem visoko v nebo
in z lahkoto lebdeče ptice.


Tomaž Kante (31.12.2019)

powered by