Mazzilisove umetnine

Datum publikacije 08/04/2021

Vsak, ki se četudi od daleč spogleduje s skalnimi stenami v naši deželi, je gotovo že slišal za Roberta Mazzilisa. Sodobni alpinizem je v našem kotičku Alp prepojen s tem imenom. Mazzilis (letnik 1960) se je v skalo zapisal predvsem v Karnijskih in Julijskih Alpah (veliko je na primer plezal v amfiteatru nad Belopeškimi jezeri, v ostenju Montaža...), kjer je z raznimi soplezalci odkrival nove linije in dvigoval takratne meje prostega plezanja. Tudi v Dolomitih se je podpisal pod nekatere prvenstvene (Torre Trieste, Tofana di Rozes...). Številne smeri, ki jih je prvi raziskal (skupno ima na seznamu več kot 400 prvenstvenih) so postale moderne klasike, ki štejejo veliko ponovitev, saj večinoma sledijo logičnim prehodom v odlični skali. Druge, manj znane, štejejo komaj kako ponovitev (kot npr. poka Lomasti-Mazzilis v severni steni Velike Lojterce), a so tudi te pripomogle k slovesu tega legendarnega mojstra, ki nedvomno sodi med najboljše Furlanske alpiniste vseh časov.

Čeprav mi je Mazzilisov sloves seveda že prišel na ušesa, sem njegove mojstrovine prvič v živo spoznal, ko mi je prijatelj in delovni kolega Adrian junija lani predlagal smer Mazzilis-Frezza (VII-, 415m) na Secondo campanile delle Genziane (2301m). Na spletu sva zbrskala nekaj opisov, vsi so si bili edini o kakovosti plezanja in kompaktnosti skale v smeri. Tudi najina izkušnja potrjuje hvalisave besede, skala je le v osrednjem delu nekoliko slabše kakovosti. Avto sva pustila na parkirišču, kjer se cesta proti koči Sorgenti del Piave odcepi od ceste, ki pelje proti koči Calvi. Od tu nas lepa gozdna pot v tričetrt ure popelje do vzstopa v smer na južnih meliščih pod našim zvonikom. Stena je predvsem v zgornjem delu videti res gladka in rahlo previsna. Prav tam so seveda ključni prehodi v smeri. Izžrebala sva začetek plezanja. Na srečo je prvi raztežaj pripadal meni, saj je to pomenilo, da bo v osmem najtežjem raztežaju navezo vodil Adrian, ki je na skali znatno močnejši od mene. Tako sva se raztežaj za raztežajem približevala vrhu. Meni je nekaj preglavic povzročal raztežaj v previsni poki (VI), kjer je bilo plezanje zelo fizično, Adrian pa je brez problemov preplezal znamenito prečko v levo (VII-), ki je sicer še kar naježena s klini. Po tej sem jaz vodil v naslednji prečki desno (VI), ki je sicer lažja a brez možnosti varovanja. Tu sem prečil preveč desno in pristal na izhodni varianti (VII+). Našel sem staro stojišče na dveh slabih klinih in ga učvrstil z zatičem in metuljem, nakar je Adrian z dokaj akrobatskim prehodom spet prešel na pravo smer in po dveh raztežajih sva po sedmih urah stala na vrhu. S petdeset meterskim spustom po vrvi sva pristala na snežiščih na severni strani in od tod zadovoljna zdirjala proti avtu.

Lansko poletje sem potem po naključju splezal še dve Mazzilisovi smeri. Prva na vrsti je bila Via dei camini (V+, 330m) na Torre Peralba (2208m), ki se pne ravno nad mestom, kjer sva že z Adrianom parkirala avto na zgoraj opisani pustolovščini. Pristopa je tu le za petnjast minut. Smer je bila že dolgo na seznamu a sem za avtorja izvedel komaj par dni prej, ko sem na spletu iskal skico poteka. Tokrat je bil z mano društveni soplezalec Aleks. Čeprav je smer obrnjena proti jugozahodu, so spodnji kamini skoraj ves dan v senci, tako, da je bilo julija v njih prijetno hladno (Aleksu, ki vedno tarna nad razmerami, seveda pre-hladno). V prvih raztežajih naju je zabavalo lepo kaminsko plezanje s težavnim izhodom v drugem raztežaju in zanimivim prehodom v tretjem raztežaju, kjer se kamin zapre v ozko lino v mokri strehi, katero je treba obiti levo (tu si je treba z namestitvijo dodatnega varovala čim bolj levo pomagati, da se vrv ne zagozdi v ozki špranji, kar se je zgodilo tržaški navezi, ki je v smer vstopila pol ure za nama). Četrti raztežaj krasi najlepši detajl v smeri, v zgornjem delu pa je smer opremljena s svedrovci (baje od alpincev). Smer sva preplezala v štirih urah in si privoščila zaslužen počitek na mehki travi, ki krasi idilični vrh stolpa Peralba. S tremi spusti po vrvi proti severovzhodu sva spet stala na položnejših tleh. Smer je uživaška, čeprav po lepoti plezanja in skali ne dosega zgoraj opisane sosednje smeri v pogorju Peralba.

Dva tedna kasneje smo se s Tomažem, Aleksom in Niko spet peljali v Karnijske Alpe. Za plezarijo smo se domenili večer prej na prijateljevi zabavi. Tomaž, s katerim veliko plezam predvsem na Napoleonski cesti, se ni pred tem še nikoli preizkusil v alpinistični smeri. Zato sem mu predlagal smer Via del diedro (200m, VI) v južni steni Panettona di Pal piccolo (1721m). Do vstopa je od ceste, ki pelje proti prelazu Monte Croce Carnico, približno pol ure. Tudi skromna višina stene je kot nalašč za poldnevne obiske, ko so v popoldanskih urah predvidene plohe (kar so metereologi obljubljali za ta dan). V isti steni sem pred leti le lučaj desno z Borutom splezal nekoliko lažjo smer Via della rampa, v katero sta vstopila Aleks in Nika. Seveda je po naslovu tega pisanja že jasno, kdo je avtor smeri, ki sva si jo s Tomažem izbrala. V tej liniji je bil Mazzilis tokrat v navezi z drugo legendo Karnijskih Alp – Attiliom de Rovere, ki je prvenstveno splezal tudi sosednjo Via della rampa. Klasične smeri v Panettonu (poleg teh je opremljenih tudi veliko modernih športnih smeri višjih težavnosti) so neke vrste vmesna pot med športnimi in alpinističnimi smermi; stojišča so opremljena s svedrovci, ti so ponekod prisotni tudi v smeri (ponavadi kjer skala ne dopušča druge možnosti varovanja), a je med njimi nujno potrebna uporaba zatičev ali metuljev (razdalja med svedrovci tudi v težjih delih presega 10 m). Opremljenost spominja na pakleniško, čeprav je nekoliko bolj skopa, še bolj pa ji je podobna skala. Južno steno namreč krasijo svetlo sive plate apnenca v katerih je voda izdolbla plitve jarke, ki so ponekod ostri kot britev. Najina smer začne v odprtem kaminu, potem obide manjšo streho po levi in nadaljuje po počeh in rampah v zelo lepem in izpostavljenem plezanju. Smer ponuja 7 kratkih raztežajev. Po približno štirih urah plezanja smo se na vrhu srečali s prijateljema, ki sta sicer stalno plezala le kakih 30 metrov desno. Skupaj smo se po dvojni vrvi spustili do vznožja stene.

Panettone di Pal piccolo sem nato ponovno obiskal februarja letos. Protikoronski ukrepi so dovoljevali gibanje v deželi, povišane temperature tistih dni pa odsvetovale turne smuke in druge zimske dejavnosti. Z Adrianom in Leejem (v isti navezi smo le dva tedna prej plezali ledne slapove - narava je letos res poskrbela za neverjetne vremenske preobrate) smo iskali smer, ki bi lahko bila že povsem kopna. Seveda sem takoj pomislil na Panettone. V desnem delu stene, kjer še nisem plezal, me je zbodla v oči smer Via delle Placche (V+, VI- 190m), saj so njeni avtorji že sami posebej garancija za užitek (Mazzilis, De Rovere,Cucci, Mancini). In res je »smer plat« med tremi, ki sem jih preplezal v tej steni, zagotovo najlepša. A pojdimo po vrsti: zjutraj se nam ni mudilo, opremo na parkirišču pod steno smo pripravljali in izbirali s soncem že visoko na nebu. Stena je bila na srečo popolnoma suha, snega pa je bilo ob cesti ogromno. Jaz sem sicer s sabo prinesel krplje, a sem jih pustil v avtu, saj je dostop preveč strm in bi mi bile bolj v napoto kot v korist. Vseeno sem obul zimske gojzarje in si nadel gamaše, Adrian in Lee pa sta bila opremljena le s poletnimi telovadnimi copatami. Že po par korakih smo se do pasu vgrezali v mehek sneg. Seveda o kaki gazi ne duha ne sluha, gotovo smo bili letos prvi na steni. Vlačili smo se po strmem pobočju med vejevjem in ponekod napredovali kar po vseh štirih. Seveda je bilo smeha na pretek in nič ne de, če smo do stene potrebovali več kot trikrat toliko časa v primerjavi s poletnim pristopom. Adrian in Lee sta na vstop seveda prispela popolnoma mokra, a moram priznati, da tudi jaz nisem bil posebno suh. K sreči je sonce prijazno grelo in je rahel vetrič hitro sušil oblačila. Tudi tukaj je žreb dodelil meni prvi raztežaj. Prvih 15 metrov ni posebno zanimivih, nato pa smer preide v navpične plate, čudovito kompaktne in opremljene z dobrimi oprimki na pravih mestih. Plezanje je tu res uživaško. Tudi v naslednji raztežaj ponuja lepo plezanje in zanimiv detajl (VI-) v prečki proti levi. Sledi lažji »povezovalni« raztežaj, ki sledi rampi proti desni in spet čudovit raztežaj v rahlo previsni steni bogati s podprijemi. Smer smo zaključili s predzadnjim raztežajem, ki previsno steno obide v kaminu po desni. Zadnji raztežaj v smeri je bil ponekod posut s snegom in moker, nasploh pa se nam ni zdel na nivoju ostalih (kazal se je precej poraščen in ovinkast), zato smo ga kar izpustili. S tremi 50 meterskimi spusti smo bili spet na vstopu, dol pa je v mehkem snegu šlo seveda veliko bolj hitro.

To je bil tudi moj zadnji obisk gorskega sveta, potem so nas zaprli v meje lastne občine. Še sreča, da imamo ob morju tako lepe stene in plezališča. Če smo fizično uklenjeni, pa lahko z mislijo uhajamo v gore in snujemo bodoče načrte. Seznam želja se tako hitro polni, v njem so tudi nekatere Mazzilisove smeri, med prvimi Spigolo sud na Pilastro della Plote, a o njej mogoče kdaj drugič.

Jernej B

powered by