Nad Šitom glava, Smer po zajedi

Datum publikacije 31/08/2022

20.8.22 Nad Šitom glava, Smer po zajedi V+/IV-V 300m, Bufon, Skerlavaj

Poletna plezalna sezona se počasi izteka, dnevi so vselej krajši, a volja po klinih in skali ostaja konstanta. Minuli vikend smo se člani AO odpravili na dvodnevni izlet na Vršič. Vreme žal ni bilo na naši strani, saj je oba dneva deževalo že v jutranjih urah (kljub temu, da so vse meteorološke spletne strani, katerih napovedi za ta vikend smo se naučili na pamet, napovedovale dež le ob 14.00) in smo se temu morali prilagoditi tudi pri izbiri smeri. Nekateri so se odločili za ferato na Prisojnik, drugi pa smo vseeno želeli preizkusiti kvaliteto vibram gume na plezalkah: ugotovili smo, da le-ta res drži na mokri skali.
V soboto sva se ob zgodnjih jutranjih oz poznih nočnih urah z Jernejem srečala na Proseku ob 3.30. Travmatičnemu prebujanju je potem sledilo ponovno spanje v avtu in ponovno prebujanje nekje med Kranjsko Goro in Vršičem, kjer sva se morala odločiti katero smer bova plezala na tak prečudovit meteorološko nestanoviten dan. Prvotni cilj nama je bil Hudičev steber v Prisojnikovi steni, a smo naposled zavili proti Šitovi glavi, kjer so krajši dostop, dobra skala in dolžina smeri izgledali primernejši ob danih razemrah. Izbrali smo smer po zajedi. Po slabih 20 min hoje smo že stali ob vznožju stene.
Prvi raztežaj je opravil Jernej: presenetljivo dobra skala in nekaj lepih gibov nama je že olepšalo vlažno in oblačno jutro. Naslednji raztežaji so kar tekli, orientacija ni bila zahtevna, saj smo v smeri našli veliko klinov in štantov. Sama smer namreč poteka po zelo razvidni zajedi, čeprav sva z Jernejem glede na skico in opis ubrala neko desno varjanto, ki se je skozi plate in rahel previs razvijala pod manjšo sreho in se potem diagonalno spet vrnila v zajedo. Celoten krog okoli streh pa je bil nabit s klini, tako, da je bilo plezanje čez vso smer kljub dežju vselej sproščeno. Edina skica smeri, ki smo jo našli na spletu, pa ni najbolj sovpadala s tem kar smo našli na smeri ob sledenju klinom: kamini, zajede in poči ki so bili narisani sploh niso odgovarjali (predvsem v zadnjih raztežajih) temu kar sva imela pred očmi. Druga pomanjkljiva točka skice je bila tudi mankajoča informacija dolžine raztežajev. Z Jernejem sva se torej ustavila na vseh štantih in povezala le dva raztežaja. Že po drugem raztežaju so naju zato dohiteli trije alpinisti iz ČAO in AO Kranj ki so se tisti vikend mudili na Koči na gozdu na pripravniškem alpinističnem taboru. Preostanek smeri smo torej plezali v družbi, kasneje pa se nam je pridružil še dež, ki je ponehal, ko smo stopili na zadnji raztežaj. Plezanje v dežju ni bilo ravno prijetno, saj je bila mokra skala dokaj spolzka, kljub temu pa sem med varovanjem v štantu sproščeno klepetala s slovenskimi alpinisti, katerih prijatelje smo v minulem vikendu spoznali v Dolomitih na smeri sten Lagazzuoi. Kot se temu reče je svet res majhen.
Celotno smer sva plezala izmenično, torej je vsak drugi raztežaj plezala ista oseba. Sreča mi je podelila lep sredinski del, Jerneju pa naslednji popolnoma moker in drseč raztežaj po zajedi. V spodnjem štantu sva z Gašperjem (ČAO) zbijala šale na račun Niagarskih slapov medtem, ko je Jernej nekaj metrov nad nama z gvašem (mokrim magnezijem) v rokah iskal decentne oprimke in delikatno stopal po mokrem porcelanu Julijskih alp. Njemu je žal padel v roke najbolj krušljiv in moker raztežaj.
Po zadnjem delu, ko je skala ob pihanju vetra bila že skoraj suha, se je Jernej res razpištolil pri postavljanju varoval: vsake dva metra je ždelo lepo postavljeno premično varovalo, v določenem trenutku pa sem med varovanjem zaslišala celo zabivanje klina, res neverjetno kaj vsega človek naredi v trenutku navdiha! Ko sem končno pospravila in odstranila ves bricolage, ki ga je Jernej ustavril na stenah zadnjega raztežaja, sem končno stopila na vrh Šitove glave od koder naju je na Vršič vodila prijazna steza. Na vrhu so se naši spremljevalci zamenjali, saj so alpiniste nadomestile ovce, ki so se umirjeno pasle na južni strani travnatega vrha in zaradi katerih je bilo potrebno paziti kam se meče vrv in ostalo opremo: na tleh je bilo namreč veliko ovčjih sledi.
Ko smo po meliščnem smučanju končno dospeli v Tičarjev dom so se nam kasneje pridružili še ostali člani AO, ki so ob deževnem vremenu opravili sprehod na Sleme in splezali nekaj športnih smeri na okoliških stenah. Sledilo je seveda veselo druženje in hidratacija v koči.
Kljub danim razmeram smo torej vselej nekaj preplezali, smer nama je bila všeč, le boljšo skico in opis bi lahko svetovali prijatelju, ki bi se zanjo odločil. To je torej to za ta denar!

Veronika

powered by