Lagazuoi, smer Maurizio Speciale in Del drago

Datum publikacije 31/08/2022

13.8. Piccola Lagazuoi, smer Maurizio Speciale 360m, V+ Marturano in Skerlavaj
14.8. Lagazuoi, smer Del drago 350m, VI- Marturano in Skerlavaj

Napočil je težko pričakovan trenutek - vikend! Tokrat sva s soplezalcem Albertom (CAI Alpina) lepo naštudirala izlet: odpravila sva se na dvodnevni potep na Falzarego in izbrala res čudoviti smeri. Da ne bi vse skupaj izgledalo preveč resno in profesionalno (saj itak ne bi, glede na to da se z Albertom vsaj enkrat na dan vedno izgubiva) sva se z Niko in Aleksom že predčasno zmenila, da se na soboto popoldne po preplezani smeri srečamo v koči ob steklenici piva. Vreme je bilo na naši strani, tako da se nama je obetal res dober vikend!
Prva smer, ki sva jo plezala na soboto popoldne je bila res uživaška. V drugem raztežaju sva si privoščila res varno plezanje, saj je bila stena polna klePsider in mest v katera so zatiči in metulji kar sami leteli.
Da bi ohranila tradicijo sva z Albertom zgrešila že v štartu, saj sva neverjetno zablodla v napačno smer in 20 minutno približevanje smeri podaljšala na eno uro. Tradicija je vendar resna zadeva!
“tole izgleda ta bela lisa, ki jo vidiš tukaj na sliki!” in odgovor “jaja, to je to!”. Nakar sva pogledala kompas in ugotovila, da je zahodna stena obrnjena nekoliko drugače v primerjavi s tem kar sva imela pred očmi. In še “tukaj piše da je na začetku smeri velika luknja oz rov”, ja super, škoda le, da je cel hrib preluknjan in prešraufan z rovi in bunkerji ter zaklonišči, ki jih je za seboj pustila vojna.
Ko je Alberto ob zgodnji uri (12.00) pričel s plezanjem sem za sabo zaslišala domačo besedo in veseli gorenjski naglas: dve pripravnici in alpinist so stali za mano z že pripetim pasom in kompleti. Fant se je pri tem pohvalil, da smer pleza že tretjič in da bo petič poskusil solo (upam, da tega res ne bo storil, saj je fantič ob koncu prvega raztežaja, ki je po njegovih besedah poznal na pamet, še iskal na novo nabit svetlikajoči se štant; a navsezadnje naj v dobri družbi vsak dela to, kar ga veseli!). Punca, ki je stala za njim ga je takoj utišala rekoč, naj se ne toliko važi, saj je pred nami vsemi še cela smer, ki nas medtem polsuša in že pripravlja pasti za take zelence. Naenkrat me je iz vsega tega predramil Albertov glas, ki je ravnokar prispel na prvi štant. Pozdravila sem slovenske plezalce in končno odplezala v skalo. Bilo je res mraz in roke sem imela precej neobčutljive, tako, da je prvi raztežaj bil v bistvu eno samo segrevanje rok, tiščanje prstov pod pazduho in paraplegično mahanje ter kriljenje po zraku v upanju, da se ti presneti ledeni prsti ob poldan sredi avgusta prebudijo. Naj mi kdo še reče, da je bil avgust soparen in vroč!
Naslednji raztežaj je bil ena sama kot že povedano uživancija. Sledil je lažji raztežaj, nato spet eden malo bolj zanimiv, nato pa se je Alberto sprehodil po kupu naloženega kamenja kateremu sta sledila dva težja dela. Prvi ni bil nič posebnega, a težko zavarovaljiva plata, drugi pa je v začetnem delu imel prehod v previsu, ki je smeri podelil oceno V+. Med vsem tem sva z Albertom uporabila dva “nova” dela opreme: metulja, ki ju je Alberto našel na letošnjih poletnih smereh, enega iz sedemdesetih let znamke Ande, ki nama je podarila smer na Cima dieci v Sappadi, enega pa nekoliko novejšega s smeri na passo Falzarego. Oba je prenovil in predelal v Aleksovi delavnici, na ta dan pa ju je tudi preizkusil v steni. Nevemo ali res držita padec, saj tega na srečo nisva preizkusila, uporabila pa sva oba na obeh smereh. Ko človek nima več nobenih drugih delov opreme lahko vselej postavi v steno rdečega ali sivega metulja: v najslabšem primeru bo itak šlo vse v dolino, v najboljšem pa bo metulj zavaroval padec.
Z Albertom sva nazadnje prispela na vrh, kjer sva nekaj pomalicala, pofilozofirala, dokončala pogovor, ki sva ga začela tri štante nazaj in spravila opremo v nahrbtnik ter krenila po stezi spet v parkirišče. Ker sva oba velika tradicionalista in konservativca sva seveda ob prvi priliki, to pomeni ob prvem manj jasnem delu poti, takoj zabredla v brezpotje proti prepadom, se nato trenutek ustavila in vzela v roke mapo ter ugotovila, da sva kljub možicem vseeno uspela zapustiti pot v rekordnih 10 min hoje. Spet sva se znašla na poti in nadaljevala proti dolini. Medtem, ko sva se spuščala na prelaz sva se spustila v enega izmed neštetih vojaških rovov in spoznala še eno slovensko primorsko navezo. 15 min od parkirišča sva naletela na še zadnje presenečenje, ki nama je ta smer ponudila, in sicer, na res posebno plezališče: stena ene napol posute koče je imela na notranji strani navrtane športne smeri. Preplezala sva vsak po eno in se nato napotila proti avtu in kasneje k Niki in Aleksu, ki sta naju pričakala v koči.
Smer je bila točno taka kot je bilo zapisano na skici. Prvo sidrišče je bilo na komaj zabitih klinih, naslednje na veliki klepsidri. Tretje sidrišče na veliki polici je Alberto namestil na zabetonirano zanko za spust, naslednje pa sem postavila na zabetonirano zanko in zabit klin. Sledilo je 70m raztežaja, ki sva ga v vmesnem delu opravila v štajerskem plezanju, sidrišče za prvi težji raztežaj pa sva postavila na klin in premična varovala tik pred plato z oceno VI-. Sledilo je še zadnje sidrišče na klinih pred previsnim delom. Od konca smeri sva prečila polico v desno, v smeri koče na Lagazzuoi (ocena II). Od tu naprej so pot navzdol vodili možici in kasneje steza, ki je potem bila vse bolj opremljena, od tibetanskega visečega mostu naprej pa je le-ta postala prava avtocesta. Skala je po celi smeri bila odlična, le vsmeni del je imel prehod z nametanim kamenjem, ki ga je tu pa tam premaknila vrv.

Naslednjega dne je bila, po domače povedano, druga muzika! Budilko sva kljub (vsaj za naju) konkretni smeri nastavila nekoliko bolj pozno, saj sva se brez sramu večer prej odločila, da bova prvi del poti opravila s sedežnico. Če je tam, zakaj je ne bi uporabila? Odgovor je bil dokaj enostaven: ker je prva vožnja z žičnico ob 9.00, kar ni najbolj zgodaj glede na to, da sva že vedela, kaj naju čaka. Kljub vsemu je lenoba zmagala in zbudila sva se lepo, prijetno počasi ob 7.00. Ob 6.30 je v bližnjem šotoru že bilo slišati Niko in Aleksa, ki sta pripravljala še zadnje dele opreme. Ob tej uri sem se pa šele obrnila v spalni vreči in razmišljala o tem, da bi ob izumu blaga, ki zaustavlja zvok lahko postala milijonar.
Brez milijona na bančnem tekočem računu, a z obilico dobre volje in velikimi pričakovanji sva se ob 10.00 z Albertom znašla pod steno - res veliko in mogočno steno. Med potjo sva srečala gorskega vodnika, ki nas je opogumil in nekoliko umiril rekoč, da je smer ena najlepših in da se bova v naslednjih urah zabavala.
Prvi raztežaji so že napovedali kakšna bo smer v naslenjih. Našla sva nekaj klinov, plezanje pa je bilo ves čas zanimivo in kreativno. Noben raztežaj ni bil banalen, predvsem pa je bilo potrebno paziti pri postavljanju varoval, saj je smer potekala dokaj cik - cak - asto po veliki ravni in previsni steni. Ob koncu vsakega raztežaja sem torej prišla do mesta kjer je bilo potrebno narediti štant z ne malo trenja in vleke vrvi.
Tudi del, ki je imel najvišjo oceno je šel dokaj gladko skozi. Prečenje po polici nama tudi ni ustvarilo težav, prijatelju, ki se odpravlja na smer pa bi svetovala, naj se drži čimnižje in uporabi izrazito polico raje za roke kot za noge. Temu bi še dodala, da je najtežji del smeri v predzadnjem raztežaju, na mestu kjer je črni previs, pod rumenimi strehami in desno od rumenega krušljivega stebra, kjer je klepsidra z rdečo pomožno vrvico. Na tem mestu je Alberto (ki je bil že nekoliko truden) nekaj besed namenil vsodi in svetnikom. Zadnji raztežaj (70m) sva plezala v štajerskem slogu. Na celi smeri je bila skala dokaj dobra, orientacija precej smiselna, sama smer pa je imela v vsakem raztežaju lepe gibe in nikoli ni bila dolgočasna, res lepa.
Pot navzdol je bila nekoliko daljša, sledili smo možicem, ki so naju vodili v smer proti Tofanam in nato skozi ravno pobočje spet dol proti žičnici. Ko sva dospela k avtu je bilo še svetlo, a ura je bila 20.00. Pospravila sva opremo in lačna kot volka obrnila Clio proti Cortini v upanju, da bova na poti dobila cenejšo picerijo ali kočo. Na poti pa sva srečala tri poljake, ki so štopali do Cortine, zato sva naposled pojedla 15 evrsko pico v prestolnici Dolomitov.
Spanje na tleh v šotoru in tipično brezdomsko vikendsko življenje sva torej kompenzirala z vozovnico za sedežnico ter pico v dolini.

Veronika

powered by