Torre Saf, smer Tavagnutti - Merendino

Datum publikacije 09/09/2022

4.9.22 smer Tavagnutti - Merendino, južni raz, torre Saf, 210m, V+, pp VI+, Marturano in Skerlavaj

Končno je na meteoroloških spletnih straneh videti sonček in oblaček brez nobene kaplje! Po dolgem tednu samega čepenja v knjižnici je končno prišel čas, da se na whatsapp skupini prebudi džungla predlogov, planov in optimističnih idej za vikend. Kot ponavadi je potrebno eno samo sporočilo in že se zvali petnajst monologov in glasnih razmišljanj članov skupine, ki skupaj, a istočasno vsak posebej, gledajo vreme, orientacijo sten, dolžino smeri, približevanja, poti z avtomobilom, cene piva v sosednjih kočah in podobno. V takih situacijah se skupino vtiša in ponovno priklopi le večer pred dnevom izleta, ko se stvar normalizira in umiri.
Tokrat se je prvotna ideja “gremo v Julijce” spremenila v “vzemi s seboj vodnik za Sappado”. Ker je na soboto večina nedeljskih izletnikov bila v gosteh mačkolanske osmice, smo se na nedeljo zbrali ob 7.00 v Rojanu. Ja, res zgodaj.
Po uri in pol vožnje me je soplezalec, ki je bil v drugem avtu “merenderosov”, bilo nas je namreč za dva avta, opozoril, da bodo prišli uro kasneje na parkirišče ob vznožju stene, saj so zgrešili avtocestni izhod. Super! Potemtakem se je naš avto ustavil na rogljičku in kavi. Kako zelo alpinistično vse skupaj! V tako imenovanem “heavy and slow” slogu ali nekaj podobnega.
Po prešernem in sproščenem začetku dneva smo se končno pripravili na smer in odkorakali proti steni. V tem trenutku bi človek zlahka čutil vonj po sitnobi, ki se je razprostiral iz parkiranih zgodnjih avtomobilov.
Smer smo trezno izbrali le 10 min prej, kriterij izbire je bila ocena, dolžina in kratek dostop. Na pol poti sva z Albertom ugotovila, da med kriterije bova od slej naprej umestila tudi vračanje z vrha do avta, saj je izbrana smer imela kot pot v dolino sto in ena zamudnih spustov po dvojni vrvi.
Ker sva se s soplezalcem počutila res neumna pri iskanju začetka smeri, bom nekaj besed namenila opisu poti, ki vodi do stene.
Smer poteka po torre Saf, ki se nahaja takoj ob torre Peralbi, kjer poteka smer po kaminih. Od spodnjega parkirišča se po makadamu človek lahko sprehodi vse do koče Calvi. Če se pa odloči, da bo šel plezat na Peralbo ali Saf, se mora na četrtem ovinku širokega makadama napotiti po stezi v levo (hrbet gleda parkirišče). Od tu vodi steza, ki preči vznožje vseh skal, ki potekajo sedaj na naši desni. Prva skala je Peralba, kjer se po minuti hoje takoj odcepi sled v desno proti steni, kjer prične smer kaminov. Za torre Saf je potrebno hoditi še par 100m naprej, dokler ne pridemo do suhega hudournika. Z Albertom sva nato pričela hoditi po robu hudournika naravnost navzgor proti naravni jami nad katero potem poteka smer - ta je razvidna na vseh fotografijah: smer namreč štarta na drugi strani za jamo, se dvigne na njeno “streho” in poteka naprej po robu razvidnem s parkirišča. Hoja po hudourniku se potem prelevi v lažje plezanje, ki poteka na njegovi levi strani (hrbet proti parkirišču) vse do balkona oz police kjer je nekaj nametanega kamenja. Tu prečimo proti desni, proti kaminu (hudournik je namreč vse ožji dokler ne postane kamin). Tu stopimo na desno skalo in nadaljujemo z lažjim plezanjem navzgor vse do tanke jeklenice. Pri tem imamo hrbet obrnjen proti torre Saf in v bistvu plezamo po steni, ki je del torre Peralba, zajla je namreč del normalke Peralbe. Nadaljujemo pot po zajli dokler se ta ne zaključi nad prej omenjenim kaminom (ki smo ga torej obkrožili).
Zdaj imamo na desni spet Peralbo, na levi pa južni rob torre Saf. Tukaj nadaljujemo s hojo ravno naprej proti naravnemu amfiteatru, ki se razprostira pred nami. Hojo vsmerimo nekoliko levo proti Saf. Če bi zdaj s parkirišča kdo z daljnogledom iskal “merenderosa” s Trsta, ju ne bi videl, saj se nahajata za maso kamenja, ki ima v ospredju veliko luknjo/jamo razvidno s parkirišča. Leva stran amfiteatra predstavlja stene torre Saf. Na skrajni levi, kjer se amfiteater prične (torej nad luknjo ki je razvidna s parkirišča, a na “notranji strani” kjer je ta prekleti amfiteater) je manjši turn, prav na robu. Med turnom in osrednjo steno je kamin po katerem zelo verjeno poteka prvi raztežaj smeri. Smer torej štarta (če gledamo s parkirišča) za jamo, v kaminu, ki nas pripelje na vrh malega turna (to pa se s parkirišča vidi) - od tu pa po robu torre Saf proti vrhu, vse razvidno s parkirišča.
S parkirišča se turna ne razlikuje, ko pa človek pride do opisanega amfiteatra (ki se razprostira za jamo/luknjo, na koncu poti z zajlo) na levem robu stene ga zlahka razloči.
Z albertom sva ves čas dvomila, da sva na pravi poti ker na opisu poti nikjer ni pisalo, da se mora človek sprehoditi po ferati, narisana sta bila dva paralelna velika kamina (našla sva pa le enega), ki gledata na V (veliki omenjen kamin pa gleda jug, gleda stene Peralbe). Ko sem med ritjem po kaminu zagledala klin, se je vzdušje takoj popestrilo; ko sva naknadno prišla celo do štanta pa je bila pozitiva na že zelo visokih nivojih, če bi imela s seboj zeleno - zlato pločevinko bi jo verjetno odprla in nazdravila, namesto tega pa sva si nadela pasove, vrvi in plezalke.
Od tu je smer po lepi kompaktni skali vila dokaj logično in razvidno vse do vrha. Na težjih delih so veliki človekoljubi postavili spit ali dva, saj popolna plata ne dopušča postavljanja premičnih varoval. Edini raztežaj kjer je nametano kamenje je predzadnji (III). Z Albertom sva zadnji raztežaj, ki ima nerodno sidrišče ločila na dva dela in izkazala se je dobra rešitev, saj nisva imela bogve katerih časovnih omejitev: plezati sva začela okoli 13.30, smer pa je bila dolga ca 200m, čakal naju je le 2 urni spust po vrvi in pivo v koči z ostalimi, ki so se tega dne potepali po okoliških stenah.
Prijatelju, ki se odpravlja na smer bi le dodala, da je zadnji raztežaj z oceno VI+ res tej oceni primeren, saj ima nekaj nametanega kamenja ravno na delikatnem mestu, kjer sva z Albertom preživela intenziven moment prežet s kreativnimi kletvicami in močnimi emocijami. Ko sva končno bila na vrhu je ura bila približno 17.00, ravno prava za malico, filozofske misli in temu podobne neumnosti.
Z vrha smo se spustili po smeri, ki poteka levo od izbrane. Prvi spust je bil dolg 60m opravila sva ga na dveh spitih, vodil je naravnost dol v kanal, na polovici katerega je bil štant za naslednji spust: klin in malo večji kamen. Od tu vodi 55m dolg spust na naslednje sidrišče: nahaja se nekoliko desno (v primerjavi s točko na kateri stojimo in gledamo proti parkirišču) kjer se prične velika zajeda (diedro). Tu nas čaka torej tretje sidrišče: klePsidra in klin. Spustimo se kakih 40m dol po plati, ob kateri na eni strani poteka ta veeeelika zajeda. Pridemo do četrtega, imenujmoga ker smo dobri po srcu, sidrišča; tega sestavljata predpotopni klin in nalahko položena malo večja skala, ki se jo človek dotakne in takoj zatem zmoli angela varuha. Od tu se spustimo na polico kjer je še zadnji spust: opis pravi da je 20 + 20 m = 40m; matematika pravi de je 20+20 = 40; Veronika pravi, da je 20 + 20 = 63m oz “nekaj čez 60”. Če ima prijatelj več kot 70kg se bo z elastično vrvjo uspel dotakniti tal s palcem leve noge na koncu spusta, kot je to storil Alberto, če pa ima manj ali enako kot 60kg telesne teže, bo potrebno opraviti par gimnastičnih vaj s soplezalcem. Za vse, ki imajo med 60 in 70 kg pa si ne vzameva nobene odgovornosti. Znašla sem se namreč še dobre 3m nad tlemi z vsemi možnimi vozli zategnjenimi do kraja. Nekako nama je vspelo sestaviti človeški stolp: stopila sem namreč na Albertova ramena, kljub temu pa je bil vozel še vedno obremenjen. Z Albertom sva se s solzami v očeh zaradi smeha domislila neke paranku podobne tehnike s katero sva razbremenila vrvi in rešila Veronikino zadnjico. Na srečo ni bilo nobenih človeških oči v okolici.
Med spustom, ko človek ne ve kaj bi naredil sam s sabo, saj mora samo čakati na “prostoooo!”, se je pred mano vil krasen razgled, saj travniki že rumenijo. Sploh nima smisla besedni opis barv in čudovitih razgledov med spustom in potjo navzdol. Naj povem le, da sem bila izredno vesela, da smo se tega dne napotili v hribe pozno, zgubili uro in pol med čakanjem na idiote, ki so zgrešili izstop in še dodatnih 15 min za reševanje vrvi ob zadnjem spustu, saj drugače ne bi bili ob tisti uri na tistem mestu in ne bi videli tega krasnega že jesensekga tihega in toplega zatona.
Kot je ob koncu dneva povedal Alberto, sva barko, ki je plula proti 50m slapu sitnobe na pol poti začela krmariti v pravo smer, da sva ob koncu dneva bila, kljub kratki smeri in vsem akumuliranim malim sitnarijam prve polovice dneva, oba res vesela. Najlepši del smeri je torej bil jesenski abzajl ob zatonu, “ku kartolina!”

powered by