Planinska šola 2012 - Planina pri jezeru

Datum publikacije 23/09/2012

 

Planinska šola v koči na Planini Jezero

 

 

Mladinski odsek SPDT, v sodelovanju s ZSŠDI-jem, je priredil v tednu od 25. do 30. junija 2012 Planinsko šolo za mlade planince v koči na Planini Jezero. Udeležilo se je je 23 otrok starih od 8 do 14 let in 5 spremljevalcev.  Skupina je prebivala cel teden v koči, od tod so se vsak dan podaljali na  izlete.

V ponedeljek so se otroci, v spremstvu staršev, srečali s spremljevalci pred Sežansko želežniško postajo. Stopili so na vlak, se odpeljali proti Ljubljani, kjer so prestopili na vlak, ki vozi proti  Jesenicam in v Bohinjsko bistrico. Med potjo so bili nevčakani, pogosto so spraševali: »Kdaj bomo prišli?« Na železniški postaji v Bohinjski bistrici, jih je že čakal Franc z društvenim kombijem. Razdelili so se v skupine in se odpeljali  do Planine Blato, v Triglavskem Narodnem Parku. Pred vzponom proti Planini Jezero so tu še pokosili iz nahrbtnika. V prvih popoldanskih urah so končno prišli do koče na Planini Jezero. Namestili so se po sobah, si pripravili  posteljo, potem pa so se pred kočo zabavali z raznimi igrali. Spoznavali  so se med seboj in tkali nove prijateljske vezi. Po obilni večerji, ki je kar hitro končala v lačne želodčke, so novi člani prejeli planinsko knjižico, ki so jo  morali prav vsi, vsak dan ob koncu izletov izpolnjevati .

In že je prišlo jutro, prvi dan na planni in otroci so bili nestrpni, polni pričakovanja. Po zajtrku so si pripravili nahrbtnik, si obuli gorske čevlje in se postavili v vrsto. Šli so proti Planini Laz, približno eno uro in pol hoda. Po poti so opazovali prečudovito naravo in se veselo pogovarjali, razen Vide, ki je, kot je sama napisala »molčala skoraj 45 minut. Potem je Franc pokazal orla in jaz sem zakričala »orel, orel« in tako nisem več molčala«. Lenart pa je napisal: »Videli smo orhideje, pogačice, julijski lan«, in tudi Andrej je napisal podobno v svojo knjižico: »Po poti smo videli naslednje rože: solomonov klobuček, pogačice, encijan, materino dušico, orlice, alpski srobot, julijski lan, zlatice«. Kristina pa je napisala, da ji je bil izlet  zelo všeč » ker sem spoznala nove prijatelje«. Na planini, so se ustavili v bližini stana in pomalicali. Nekateri so si potem ogledali sirarno. Ko so si vsi odpočili, so se po isti poti vrnili proti Planini Jezero.

Po kosilu so se otroci igrali med seboj, spremljevalci pa so pripravljali planinske igre kot vsak naslednji dan. Med prvimi preizkušnjami je bilo skakanje do določenega cilja v žakljih, met »skrl« in vlek vrvi. Otroci so se zabavali, prijateljstva so se poglabljala.

Naslednji dan so se odpravili na Pršivec. Povzpeli so se po zelo strmi poti do Planine Viševnik, kjer so se ustavili pri gorski postojanki. Ko so se odpočili, so si spet oprtali nahrbtnike in se podali proti Pršivcu. Po poti so tudi »videli jamo, v kateri naj bi živel medved«, kot je napisal Andrej. Na vrhu so se ponovno ustavili in se odpočili. Iz Pršivca so občudovali Bohinjsko jezero v dolini, najbolj pa je njihovo pozornost pritegnil pogled na Triglav v oblakih. Na  povratkuj so se ponovno ustavili na Planini Viševnik in so »pozdravili Jeleta«, kot pravi Neža, ter nadaljevali pot proti koči. Po kosilu so bile spet na vrsti  igre in pisanje planinske knjižice.

V četrtek je bilo zgodnje ustajaneje, spremljevalci so se namreč odločili za izlet proti Vratcem. Po začetni strmini so prišli na Planino Dedno polje,  zavili desno in zakorakali po krajši gozdni poti proti Vratcem. Med potjo so videli gamse, ki so skakali iz skale na skalo in prav vsi otroci so ta dogodek zabeležili na knjižico. Pot so nadaljevali pod močnim soncem, za kosilo so se ustavili na večji jasi tik pod ciljem. Spremljevalci so odločili, da ne bodo nadaljevali pohoda, saj so bili otroci trudni, poletna vročina pa je bila prehuda. Tako so se po daljšem premoru po isti poti vrnili proti Planini Jezero, kamor so prišli v zgodnijih popoldanskih urah. Popoldan sta prišla na obisk predstavnika Gorske reševalne službe, ki sta na kratko prikazala otrokom delovanje njihove službe ter potek reševanja s psi, saj sta pripeljala vsak svojega.  Otroci so bili radovedni, predvsem pa izredno navdušeni nad psi.

V petek se je skupina namenila proti Koči pri Triglavskih jezerih. Iz Planine Dedno polje so tokrat šli naravnost proti Planini Ovčarija, kjer so zavili proti Prehodavcem. Po uri hoje so dospeli na cilj, kjer so si lahko sneli nahrbtnike in pokosili. Nato so se povzpeli po melišču do Štapc. Tu so jih spremljevalci razdelili v manjše skupine in jih skrbno spremljali čez najtežji del poti. Ko je tudi zadnji otrok prišel čez Štapce, so se ponovno uredili v vrsto in se varno vrnili v kočo na Planini Jezero, kamor so dospeli v zgodnjih popoldanskih urah. Sledile so še zadnje Planinske igre, med katerimi se ni pokazala utrujenost napornega dneva.

V soboto zjutraj so otroci pripravili prtljago. Morda je bil to najtežji trenutek   tedna, saj ni bilo lahko zapreti kovčkov. Ko je bilo vse urejeno, je bilo pred kočo še nagrajevanje s planinskimi značkami in sladicami. Še zadnjič so se nato do kosila igrali vsi skupaj pred kočo. Napočila je ura odhoda. Otroci so si oprtali nahrbtnik, pozdravili oskrbnika in kuharice in se  podali v dolino. Predno so stopili na vlak je bilo še dovolj časa za dober sladoled, potem pa »Vsi na vlak!«. Odpeljali so se iz Bohinjske bistrice do Nove Gorice, kamor so prispeli v poznih popoldanskih urah. Na želežniški postaji so jih že nestrpno pričakovali starši.

powered by