KRN (2244m) - 2. avgusta 2008

Datum publikacije 05/08/2008

S kateregakoli visokega razgledišča Julijskih Alp se ozremo proti jugu, nam v daljavi takoj pade v oči nezgrešljivi nos - Krn. Videti ga je od vsepovsod in od vsepovsod je skoro enak. Kot osamljen stražar stoji daleč na robu visokogorja. In prav Krn in njegova okolica so bili cilj skupine planincev, članov SPDT, ki se je    prvo soboto in nedeljo v mesecu avgust podala na dvodnevni planinski izlet.

Z osebnimi avtomobili smo se zgodaj zjutraj, v soboto, 2. avgusta 2008 odpeljali proti dolini Lepene. Naš pohod se je začel pri Domu dr. Klementa Juga. Podali smo se na pot po udobni mulatieri, ki se pri domu začne vzpenjati v številnih zavojih čez strmo gozdnato pobočje nad dolino Lepene. Do konca strmine smo ves čas hodili po gozdu, nakar se je odprla pred nami slikovita dolina, pod strmimi pobočji Debeljaka. Kmalu zatem smo prispeli do Koče pri Krnskih jezerih. Po obveznem postanku, smo nadaljevali vzpon mimo planine Duplje do jezera in naprej po poti, ki obide jezero tik nad njegovo vzhodno obalo in nadaljevali po strmini, ki se v serpentinah vzpenja skozi kamniti žleb do prostorne ravnice, kjer leži planina Na Polju. Po strmi poti smo nato dosegli Krnsko Škrbino, kjer se nam je odprl prostran razgled proti jugu. Tu smo zavili na desno in korak nas je popeljal čez odprta južna pobočja do Gomiščkovega zavetišča. Popoldanske meglice, ki so se ravnokar dvignile pa so nam preprečile razgled v doline. Tu smo tudi prenočili. Ampak naslednje jutro smo bili poplačani, saj razgled je segal daleč po Furlanski nižini, na Avstrijske Alpe, na Julijce z mogočnim Triglavom, na  Vogel na vzhodu in na ostalo pogorje.

Vrnili smo se preko Batognice, ki nas spominja na krvave dogodke prve svetovne vojne, preko praga, Malih Peskov, kjer je zapuščeni spomenik padlim italijanskim vojakom, cez Prehodce in se nato vrnili k domu pri Krnskih jezerih. Po kratkem postanku smo se podali proti dolini Lepene in tako zaključili naš izlet.

Pohod je lepo uspel. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno, vzdušje v skupini pa je bilo odično, še posebno za dva mlada fanta, ki sta bila z nami. Obljubili smo si, da takih pohodov bo še več in več. (LS)