TRIGLAV120KM – TRETJI IN ČETRTI DAN: ČAS POSTAJA RELATIVEN

Osemglava ekipa je prepričano krenila po sprva zgrešeni poti čez dolino sedmerih jezer, kjer so ob nabiranju smole in smrekovih vršičkov v par urah spočito prisopihali do koče na sedmerih jezerih. Tu so najstarejši člani odprave koncentrirano in ubrano razmišljali kako nadaljevati pot v danih toplih in rahlo nevarnih snežnih razmerah, medtem, ko so nič hudega sluteč mlajši zelenci v chillout coni prešerno in lahkotno čvekali o povsem nepomembnih stvareh. Iz prijetne chill out cone so se potem vsi skupaj ponovno spravili na pot proti Hribaricam – tu so z veliko medosebno razdaljo in lahkotnim korakom prečkali strmino, ki jih je pripeljala malenkost više. Na najvišji točki oz. med Hribricami in Kanjevcem so si potem namestili smuči in prismučali do Vodnikovega doma. Tu se je najmlajši pametni zelenc oz zelenka odločila, da zaokroži število metrov višinske razlike navzgor in odkrije vse skrivnosti, ki jih ponuja okolica Vodnikovega doma. Po enournem gazenju med nizkim grmičevjem in gnilim snegom se je tudi ta pomotoma znašla na pragu Vodnikovega doma, kjer so ostali člani ekipe že dremali po bogatem kosilu, za katerega je poskrbel heroj Sandy. Po parurnem sušenju pod prijetno toplimi sončnimi žarki in popolni tišini na zunanjih klopeh Vodnikovega doma se je govedo ponovno premaknilo v spodnji hlev kjer je večina počivala z očmi, nekateri srečneži pa celo zaspali.

Ob 00.00 je že donel prijeten idiličen zvok budilke, kot bi nekdo stopil na umirajočo mačko. Osemglavi svež in dišeč šopek najlepših rožic se je urejeno in vzorno pripravil na smučarski spust čez Bohinjska vratca naravnost na pot, ki krene čez Kalvarijo na Kredarico. Spust v temo je bil za vseh osem rožic res nepozaben.

Heroji so si v temi pod pričetkom Kalvarije namestili krila na smuči oz. srenače, ki so jih z izjemno hitrostjo pripeljali do Kredarice. Tu je svež šopek rožic stal okoli 5.00. Pol ure zatem so se smučarji prelevili v pohodnike in krenili proti vrhu. Pestro pot po grebenu so sveži člani odprave kar hitro mleli, saj so jih jutranji žarki ob zori strogo gnali proti vrhu. Na Malem Triglavu so se rožice spet zbrale v šopek in odločile, da bosta dve izmed teh odšle le skok na vrh, da preverita, ali je Aljažev dom še na podstrešju Slovenije – tu sta se jima kasneje pridružila še dva heroja, tako, da je štiriglava družba stala na vrhu nekaj po 7.00; ostali del šopka pa je prešerno in lahkotno krenil ponovno proti Kredarici. Odločitev se je izkazala za pravo lisičjo potezo, saj je med vsem tem časom ena izmed smuči samostojno zapustila pobočje Kredarice in poletela proti dolini. Bogovi iz Olimpa so ravno tisti trenutek postavili na pravo mesto tovariša Bobota, ki si je ravno v bližini navihane smučke popravljal pancerje in videl neverjetno sceno: toplo marčevsko sonce je namreč stopilo sloj snega v katerega je nič hudega sluteč tovariš Jernej zapičil svojo nagajivo smučko pred vzponom na vrh. Dovolj je bil le intimen pogled med herojem Sandyjem in tovarišem Bobotom, da sta s skupnimi močmi takoj stekla za smučko v dolino. Po 30 minutni reševalni akciji in 200m višincev s popustom sta se zmagoslavno vrnila v kočo na Kredarici – ravno ta trenutek je z lahkotnim korakom, iskrenim velikodušnim nasmehom z vrha v Kredarico prešerno prihopsal tudi nič hudega sluteč Jernej, ki je prvotno mislil, da je žrtev neslane šale, kasneje pa razumel, da ima okrog sebe prave prijatelje, take, ki so kljub trudu prejšnjih dni priskočili na pomoč in rešili drugače naporen povratek v Vrata.

Ob pripovedovanju neverjetne epopeje se je v koči na Kredarici šopek ponovno namočil v ambroziju. Tu je druščina že malce bolehala po domotožju in sindromu vračanja v realnost in vsakdan. Med eno solzo in drugo se je osemglava množica v pripekajočem soncu spustila do Staničevega doma in naprej vriskala za Cmirom vse do doline Vrat. Med nizkim grmičevjem, ki je posadko ločevalo od populacije v Vratih, se je naenkrat pojavil puščavski beduin, zlati šakal in nasmejano dekle oz. Irina in David, ki so šopek že ovenelih rožic pospremili do kombija v vratih. Tu se je druščina zaustavila za kako uro: dekle in beduin sta namreč skrivala nekaj litrov ambrozija v kombijih in niti kanček vode, heroji pa so od Vodnikovega doma do Vrat pili le kredaričarsko rumeno in brezbarvno okrepčevalno tekočino.

Na novo hidratirani in eletrolitsko uravnovešeni heroji so se torej zmagoslavno vrnili v domače kraške in Istrske kraje.

 

Skupno je bilo prekolesarjenih in preturanih 148,5 km, 6248m višinske razlike ter prebavljenih 1,5 kg zaseke in ombola.

Morda vam bo všeč tudi

Več podobnih objav