Kdor se je tretjega aprila odpravljal na delo po obalni cesti, brežanskih kolovozih ali po pločnikih v okolici Obredankovega trga, je lahko občutil neko posebno energijo v zraku, kot, da se bo vsak čas pripetilo nekaj posebnega, kar je težko pričakovati. Pred tržaškim Narodnim domom na ulici Filzi je vsako pozorno uho lahko zaslišalo posebno ropotanje, harmonično in elegantno skrivnostno škripanje, a hkrati razpoznaven zvok ravnokar namazane kolesarske verige. Šelestenje profesionalno naštimanih mehanizmov kolesarske sklopke je okoli 8.30 postajalo čedalje glasnejše, da so se pozorna ušesa pričela spraševati, kaj se sploh dogaja.

»Ocio! Tje pou škarpon!« iz daljave je pet elegantnih silhuet prikolesarilo pred venec, ki stoji na pročelju Plečnikove stavbe, pod katerim je sedelo dekle, ki je spretno in brihtno pritrjevalo cepin na sprednje vilice kolesa. Šestglavi množici so se kmalu pridružili še trije heroji – le ti so ob 8.30 že imeli pod sedlom nekaj višincev in kilometrov, saj so se na zbirno mesto pripeljali iz daljne Istre skozi Ricmanjski reber. Ozračje je postajalo čedalje bolj napeto in polno energije ter življenskega elana. Le pozorno oko bi lahko opazilo, da je v temnem kotu na koncu pločnika stala figura, ki se je med vsem tem časom sramežljivo umikala pogledom mimoidočih – le ta figura je vse do Gorice ohranila pet kilometersko razdaljo od devetglave nič hudega sluteče črede. Tako je deset članov AO SPDT krenilo na štiridnevno pot do vrha Očaka.

Prvi del poti so kolesarji z aerodinamičnimi futurističnimi dvokolesnimi premikajočimi sredstvi na humani pogon kar leteli mimo Barkovelj, preko Sesljana vse do Rdeče hiše v Gorici, kjer so na ultralahka kolesna sredstva namestili nepremočljive goretex črne vreče za smeti, da bi se prebrisano izognili mokremu dežju. Nekaj km za tem v smeri Kanala ob Soči pa je surova realnost in deževna vremenska slika udarila nanje s pošiljko obilnih, a kratkotrajnijh padavin. Nasmejani mladeniči so se padajoči vodi navkljub prešerno in sproščeno pripeljali do Mosta na Soči, kjer so se soglasno odločili, da bodo skoke v reko poskusili kdaj drugič, saj bi se ob skoku v modro bistro reko gotovo premočili – to bi lahko oviralo potek vseh nadaljnih dogodkov in pripeljalo do nevarnih situacij. Po krajši okrepčevalni burek pavzi so mladi pamži ponovno zajahali kolesa in pot nadaljevali v smeri Tolmina. Tu so po nekaj klanskih kilometrih uvidli gostilno, ki je v svoji notranjosti imela, poleg prijetnega in nadvse cenjenega ogrevanja ter suheha ne-vlažnega zraka, tudi posebno veliko in mrzlo belo škatlo iz katere je gospodinja vzela nekaj zelenih steklenic s posebno rumeno tekočino – le to so člani posadke poskusili in po krajšem premisleku ugotovili, da je le-ta nujno potrebna za ponovno vzpostavitev eletrolitskega in idričnega ravnovesja po minulem naporu.

Energična druščina se je potem pripeljala do prenočišča, kjer je lahko vsak užival v čistoči tuša, predvsem pa suhosti fona, ki je vsem posušil ravnokar oprane in razkužene lase.