Triglav120km – prvi dan: METRI POSTAJAJO RELATIVNI

Novo jutro, nov dan, nova pestra energija in vonj po mokrih nogavicah, ki so se v prejšnjem deževnem dnevu macerirale v gojzerjih, ki so premikali pedale težkega natovorjenega kolesa, so brhko drhteli po kuhinji tolminskega apartmaja, kjer so naši heroji ob 6.00 že vzorno žrli kuhana jajca in suhe klobase. Urejeni in povsem pripravljeni na zgodnji štart so člani AO zajahali natovorjena kolesa in naivno krenili na pot – tega dne so okoli 17.00 v jedilnici koče na Komni kasneje slišali »muli ma skwara tri taužnt metro! Ma tu je bolano!«.

S Tolmina je prvi del poti na Golgoto predvideval res malo kilometrov, a kar nekaj metrov višinske razlike, vendar nič in nihče ni imel moči, da bi ustavil pozitivno nabito deseterico. Eden za drugim je vsak posebej prijahal na cilj, kjer bi vsak mimoidoč, ki se sredi tedna ob 9.00 slučajno nahaja na pestro obiskanih meglenih in deževnih Tolminskih ravneh, začutil pravi življenski elan in »če ta biči nebi bla mwaja, jo be sežago!«. Nasmejani kolesarji so se po kratki pavzi preoblekli in zapustili udobje kolesarskega sedla ter krenili na pot proti planini Razor. Od tod jih je skrbno spremljala megla vse do bivaka, kjer so si mladeniči prvič nadeli pancerje in smuči. Ganljiv trenutek so obeležili s požirkom vode in grižljajem frutabele – pogonsko gorivo, ki jih je poleg zlatorogovega ambrozija spremljalo vse štiri dni. Na vrhu sedla, po smučarski metamorfozi se je meteorološka sreča končno nasmehnila desetim dušam, ki bi sicer še vedno tavale po Voglovih dolinah – megla se je za par sekund umaknila in uvideli so markacijo, ki jih je iz razpotja pripeljala na Triglavsko turnosmučarsko markirano magistralo. Po prvih ovinkih so smučarji bili torej na pravih tirnicah – te so po par kilometrih skoraj ponovno izgubili, saj se je megla ponovno spustila na Konjsko sedlo kjer je heroj Zoran prijel vajeti v roke, povohal gorski zrak in dejal »mormo jt vč če… ni vit nč ma pomoje je tm, se vrtimo prevč levo«. In res, pokazal je v pravo smer – isto na katero je pokazala GPS čudežna škatla.

Druščina je tako lahko nadaljevala pot po hribčkih in dolincah v telemark stilu vse do Komne, kjer je zadnja tabla 20 minut oddaljena od koče kazala zlatih pet minut do koče. Na tem mestu je nekaj članov posadke naglas zaklelo in le za stotinko sekunde sta pozitivna energija in življenski elan malenkost popustila, a le-ta sta se ponovno vrnila, ko so mladeniči prijeli za stekleno čašo in spili nekaj elektrolitsko uravnane tekočine.

Potem, ko se je desetglava čreda govedine namestila v hlev, je v jedilnici koče na Komni sledil kreativni šivalni kotiček, na katerem so člani odprave razkazali vse skrite talente in umetniški potencijal ob šivanju in popravljanju definitivno razbitega pancerja, ki je naslednjega jutra heroja Andreja in heroja Zorana primoral, da sta se s štopanjem in v sodelovanju s slovenskimi železnicami vrnila v domače daljne kraje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Fill out this field
Fill out this field
Please enter a valid email address.
You need to agree with the terms to proceed